TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se izpodbijana odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti stroške postopka v višini 5.685,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožba toženke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 419,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Drugi odstavek 39. člena ZDR-1 določa subjektivni in objektivni rok, v katerem mora delodajalec zahtevati povrnitev škode, nastale s kršitvijo prepovedi konkurence. Tožeča stranka je v tožbi sicer res navedla zadostna dejstva, na katera bi lahko oprla svoj odškodninski zahtevek zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Vendar tožeča stranka ni zahtevala pavšalne odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. To je zahtevala šele z drugo pripravljalno vlogo, kar je po izteku trimesečnega subjektivnega roka. Čeprav je dajatveni zahtevek postavila že v tožbi, ni mogoče zavzeti stališča, da je z uveljavljanjem pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule oziroma pavšalne odškodnine zaradi izdaje poslovne skrivnosti uveljavljala pavšalno odškodnino zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Pri tem ne gre za pravno kvalifikacijo zahtevka, ampak za uveljavljanje drugega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine zaradi izdaje poslovne skrivnosti zavrnilo, ker: 1. tožeča stranka ni izkazala, da bi uveljavljanje odškodnine povzročilo nesorazmerne stroške, in ker 2. ni trdila in dokazala, kateri posel je izgubila (tj. nastanek škode). Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka izkazati, da bi ugotavljanje višine dejanske škode povzročilo nesorazmerne stroške. 180. člen ZDR-1 določa, da se odškodnina lahko odmeri v pavšalnem znesku, določenem s kolektivno pogodbo, če bi ugotavljanje višine dejanske škode povzročilo nesorazmerne stroške. Toženka tega ni trdila, tožeča stranka pa je imela podlago za uveljavljanje pavšalne odškodnine v pogodbi o zaposlitvi in v Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije. Prav tako ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka za izkaz predpostavke nastanka škode zatrjevati in dokazati, konkretno katere posle je zaradi ravnanja toženke izgubila. Za obstoj škode zadostuje, da je trdila in dokazala, da je prišlo do upada prometa pri poslovanju z določenimi naročniki. Ker zahteva pavšalno odškodnino, ni treba da bi zatrjevala in dokazala konkretno višino škode.