TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se poslej glasi:

"Pritožba tožencev se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi in tretji odstavek njenega izreka) potrdi;

Toženca sta nerazdelno dolžna plačati tožeči stranki 46.750,00 SIT njenih stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh pod grožnjo izvršbe".

Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške v zvezi z njunima odgovoroma na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vprašanje vsebine pogodbene volje strank je dejansko (in ne pravno) vprašanje.

Sklep sodišča druge stopnje, da sta stranki sklenili nov oziroma drugačen dogovor (in z njim v tem delu spremenili prvotno štipendijsko pogodbo), tako vsebuje kot bistveno materialnopravno komponento, saj nujno implicira uporabo prava - namreč obligacijsko-pravnih pravil o pogojih za veljavno sklenitev (drugačne) pogodbe in s tem za nastanek pogodbene obveznosti (ali za razbremenitev le-te). Tako pa se sklepanje sodišča druge stopnje spet izkaže kot takšno, ki je materialnopravne narave in ki zaradi tega, ker je drugačno od prvostopnega sklepanja, ni moglo privesti do očitane procesno-pravne kršitve določb 4. in 1. točke 358. člena ZPP.

Uporaba prvega odstavka 99. člena ne terja ugotavljanja dejanskega stanja in je zato odločitev sodišča ali bo sploh ugotavljalo skupen namen pogodbenikov, odvisna od izbrane metode razlage. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil (2. odstavek 99. člena ZOR). Da bi stranka dosegla ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri, mora zato najprej ustrezno izkazati "spornost" pogodbenega določila: le golo sklicevanje nanjo, ki ni hkrati podprto z ustrezno kvalitetnim gradivom, ne zadošča; pogodbeno določilo namreč lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil.