TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v III. in IV. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da nepremičnina z ID znakom 0000 (parc. št. 1, k. o. X, s stanovanjsko stavbo) spada v skupno premoženje pravdnih strank ter za ugotovitev deležev na tem premoženju, in v V. točki izreka tako, da mora tožnik toženki poleg že prisojenih stroškov v 15 dneh plačati še 4.075,19 EUR (skupaj torej 5.748,69 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 837 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Nepremičnina (prostorsko odmerjen del zemeljske površine) je bila v času trajanja zakonske zveze kupljena s posebnim premoženjem toženke, in ne s sredstvi, pridobljenimi z delom v času trajanja zakonske zveze. SPZ, ki je začel veljati 1. 1. 2003, je dosledno uveljavil načelo povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ). Tudi v teoriji in sodni praksi je načelo superficies solo cedit dosledno sprejeto. To pomeni, da vsaka prirast (vlaganje, adaptacija) pripade zakoncu, ki je lastnik nepremičnine (prostorsko odmerjenega dela zemeljske površine). Za nepremičninsko področje ni (več) mogoče uporabiti določb o spojitvi in izdelavi nove stvari. Ali je bila prirast (gradnja hiše) pridobljena tudi s skupnim premoženjem, s čimer se je ukvarjalo sodišče prve stopnje, torej za odločitev, ali nepremičnina spada v skupno premoženje, ni pravno relevantno.

V skladu z drugim odstavkom 48. člena SPZ se lahko lastnik in graditelj sicer dogovorita, da na nepremičnini nastane solastnina; graditelj pa lahko na podlagi takšnega dogovora zahteva izstavitev listine za vpis solastnine v zemljiško knjigo. V primerih, ko gre za premoženjska razmerja med zakoncema, je po sodni praksi tega sodišča (takšne prakse Vrhovnega sodišča ni) možen tudi dogovor, da postane posebno premoženje enega od zakoncev del njunega skupnega premoženja, a ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil namen pravdnih strank ustvariti skupno prebivališče - dom za njuno družino (in soglasje o nakupu), za obstoj dogovora v smislu drugega odstavka 48. člena SPZ, ki bi imel lastninsko pravne posledice, ne zadošča. Trditev o kakršnemkoli dogovoru o tem, da bo na podlagi skupnih vlaganj nastala skupna lastnina zakoncev (ali solastnina v smislu drugega odstavka 48. člena SPZ), tožnik ni nikdar podal.

Praviloma ugovor posebnega premoženja še ne pomeni ugovora večjega deleža na skupnem premoženju. A ob tem, da skupnega premoženja ni, tudi deležev na njem ne more biti. Določitev deležev na skupnem premoženju namreč predpostavlja, da skupno premoženje obstaja. Brez skupnega premoženja ne more biti deležev na njem. Šele ko je med pravdnima strankama ugotovljeno, da skupno premoženje imata, lahko sodišče (če o tem obstaja spor) določi deleža na skupnem premoženju.