Zakon o kazenski obravnavi mladoletnikov (ZKOM) |...

344. Zakon o kazenski obravnavi mladoletnikov (ZKOM)

Na podlagi druge alineje prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi Zakona o kazenski obravnavi mladoletnikov (ZKOM)

Razglašam Zakon o kazenski obravnavi mladoletnikov (ZKOM), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 28. januarja 2026.

Št. 003-02-1/2026-12

Ljubljana, dne 5. februarja 2026

Nataša Pirc Musar predsednica Republike Slovenije

Z A K O N
O KAZENSKI OBRAVNAVI MLADOLETNIKOV (ZKOM)

I. poglavje SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina)

(1)

Ta zakon ureja posebnosti glede:

-

kazenske odgovornosti oseb, ki so storile kaznivo dejanje, ko so že bile stare 14 let, niso pa še dopolnile 18 let, in kazenske sankcije zanje;

-

postopka proti osebam, ki naj bi storile kaznivo dejanje, ko so že bile stare 14 let, niso pa še dopolnile 18 let;

-

izvrševanja kazenskih sankcij, izrečenih osebam iz prve alineje tega odstavka;

-

postopkov mednarodnega sodelovanja, ki tečejo v okviru kazenskih postopkov proti osebam iz druge alineje ali izvrševanja kazenskih sankcij, izrečenih osebam iz prve alineje tega odstavka.

(2)

Ta zakon določa tudi obseg, v katerem se uporablja za osebe, ki naj bi ali so storile kaznivo dejanje, ko že bile stare 14 let, niso pa še dopolnile 18 let, pa so pred uvedbo kazenskega postopka, med kazenskim postopkom ali med izvrševanjem izrečene sankcije že dopolnile 18 let, in za osebe, ki naj bi ali so storile kaznivo dejanje, ko so že dopolnile 18 let, niso pa še dopolnile 21 let.

2. člen

(pomen izrazov v tem zakonu)

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pomenijo:

1.

mladoletnik ali mladoletnica (v nadaljnjemu besedilu: mladoletnik) je tisti, ki naj bi oziroma je storil kaznivo dejanje, ko je že bil star 14 let, ni pa še dopolnil 18 let;

2.

mlajši mladoletnik ali mlajša mladoletnica (v nadaljnjem besedilu: mlajši mladoletnik) je tisti, ki naj bi oziroma je storil kaznivo dejanje, ko je že bil star 14 let, ni pa še dopolnil 16 let;

3.

starejši mladoletnik ali starejša mladoletnica (v nadaljnjem besedilu: starejši mladoletnik) je tisti, ki naj bi oziroma je storil kaznivo dejanje, ko je že bil star 16 let, ni pa še dopolnil 18 let;

4.

mlajši polnoletnik ali mlajša polnoletnica (v nadaljnjem besedilu: mlajši polnoletnik) je tisti, ki naj bi oziroma je storil kaznivo dejanje, ko je že bil star 18 let, ni pa še dopolnil 21 let;

5.

polnoletnik ali polnoletnica (v nadaljnjem besedilu: polnoletnik) je tisti, ki naj bi oziroma je storil kaznivo dejanje kot mladoletnik, pa je pred ali med postopkom po tem zakonu dopolnil 18 let;

6.

protipravno dejanje je dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja in je v nasprotju s pravom;

7.

postopek po tem zakonu vključuje predkazenski postopek, kazenski postopek in postopek izvrševanja kazenskih sankcij;

8.

psihosocialno delovanje je način mišljenja, čustvovanja in vedenja osebe v različnih okoliščinah in vidikih njenega življenja, in je odraz njene osebnostne razvitosti;

9.

državni organi so sodišče, državno tožilstvo in policija;

10.

zavodi so center za socialno delo, center za mladoletnike, strokovni center, zavod za usposabljanje, reintegracijski dom za mlade, zavod za mladoletnike, forenzični psihiatrični oddelek za mladoletnike in zdravstveni zavod, v katerem se izvršuje varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti;

11.

drugi ukrepi so omejevalni ukrepi, začasni ukrepi za varstvo koristi mladoletnikov in ukrepi, s katerimi se zagotavlja pravica do učinkovitega sodelovanja mladoletnika v postopku po tem zakonu;

12.

izvajalec je pravna ali fizična oseba, ki izvaja individualne ali skupinske socialnovarstvene, izobraževalne, psihosocialne, zdravstvene ali druge ustrezne programe, katerih obiskovanje se mladoletniku naloži v sklepu o izreku kazenske sankcije ali drugega ukrepa, ali ki sodeluje s centrom za socialno delo pri izvrševanju kazenske sankcije ali drugega ukrepa;

13.

nezavodski vzgojni ukrep je skupen izraz za ukor, navodila in prepovedi ter nadzorstvo centra za socialno delo;

14.

zavodski vzgojni ukrep je skupen izraz za namestitev v strokovni center, namestitev v zavod za usposabljanje in namestitev v reintegracijski dom za mlade;

15.

zavod, v katerem se izvršuje zavodski vzgojni ukrep, je skupen izraz za strokovni center, zavod za usposabljanje in reintegracijski dom za mlade;

16.

strokovni center je javni zavod, ki je opredeljen v zakonu, ki ureja obravnavo otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju, kot zavod za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, ustanovljen za vzgojo in izobraževanje otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ter težavami;

17.

zavod za usposabljanje je zavod, ki je opredeljen v zakonu, ki ureja socialno varstvo, kot zavod za izvajanje institucionalnega varstva za otroke, mladostnike in odrasle osebe do 26. leta starosti z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju;

18.

reintegracijski dom za mlade je javni zavod, ki je bil ustanovljen kot notranja organizacijska enota Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljnjem besedilu: uprava), v katerem je mladoletniku odvzeta prostost, ob hkratnem okrepljenem nadzoru pa mu je zagotovljena strokovna pomoč in stalno vodstvo strokovnjakov;

19.

zavod za mladoletnike je javni zavod za prestajanje kazni mladoletniškega zapora in pripora, ki je bil ustanovljen kot notranja organizacijska enota uprave;

20.

bližnji sorodniki so zakonec oziroma zunajzakonski partner, sorodnik v ravni vrsti, sorodnik v stranski vrsti do drugega kolena, posvojenec, posvojitelj, očim, mačeha, pastorek in pastorka;

21.

družinski člani so člani družine, kot je opredeljena v zakonu, ki ureja družinska razmerja;

22.

postopek mednarodnega sodelovanja je:

-

postopek za prijetje in predajo, postopek pravne pomoči in postopek priznanja in izvrševanja pravosodnih odločb na podlagi zakona, ki ureja sodelovanje v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije;

-

postopek mednarodne pravne pomoči, izvršitve mednarodnih pogodb v kazenskopravnih stvareh in postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev na podlagi zakona, ki ureja kazenski postopek.

3. člen

(uporaba določb drugih zakonov)

(1)

Glede posameznih vprašanj, ki jih ta zakon ne ureja ali jih ne ureja v celoti, se v postopku po tem zakonu uporabljajo določbe splošnega dela kazenskega zakonika in določbe zakona, ki ureja kazenski postopek, če niso v nasprotju s tem zakonom.

(2)

Glede posameznih vprašanj, ki jih ta zakon ne ureja ali jih ne ureja v celoti, se za izvrševanje kazenskih sankcij za mladoletnike smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, če niso v nasprotju s tem zakonom.

(3)

Mladoletnik se po tem zakonu obravnava za kazniva dejanja, opredeljena v posebnem delu kazenskega zakonika, in za druga kazniva dejanja, za katera se uporablja splošni del kazenskega zakonika.

4. člen

(varstvo koristi mladoletnika)

(1)

Glavno vodilo v postopku po tem zakonu je korist mladoletnika.

(2)

Državni organi, zavodi, odvetniki, tolmači, sodni izvedenci, poravnalci in drugi strokovnjaki, ki sodelujejo v postopku po tem zakonu, ravnajo posebej hitro, skrbno in obzirno, spoštujejo mladoletnikovo dostojanstvo, upoštevajo njegovo psihosocialno delovanje glede na njegovo starost in morebitno posebno ranljivost tako, da se spodbuja mladoletnikov skladen osebnostni razvoj.

(3)

Državni organi s primernimi ukrepi skrbijo, da se mladoletnik pri procesnih dejanjih vede spoštljivo.

5. člen

(sorazmernost pri obravnavi mladoletnika)

Državni organi in zavodi ves čas postopka skrbijo, da je njihovo delovanje v sorazmerju s težo in naravo očitanega kaznivega dejanja, kazensko sankcijo ter drugim ukrepom, ki se mladoletniku lahko izreče.

6. člen

(namen kazenskih sankcij in drugih ukrepov)

Namen kazenskih sankcij in drugih ukrepov je, da se mladoletniku z varstvom, s celovito strokovno pomočjo, z razvijanjem njegove osebne odgovornosti in zavedanja o nedopustnosti izvrševanja kaznivih dejanj, z izobraževanjem, strokovnim usposabljanjem, rehabilitacijo in z nadzorstvom nad njim zagotovijo vzgoja, skladen osebnostni razvoj in dostojna vključitev v družbo.

7. člen

(subsidiarnost kazenskega pregona)

Postopki odvračanja kazenskega pregona imajo prednost pred kazenskim pregonom.

8. člen

(pravica do individualne ocene mladoletnika)

(1)

Mladoletnik, za katerega obstaja utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, ima pravico, da se v postopku po tem zakonu čim prej izdela njegova individualna ocena (v nadaljnjem besedilu: individualna ocena mladoletnika), ki se pod pogoji in na način iz tega zakona posodablja ves čas postopka po tem zakonu.

(2)

Obseg in podrobnosti individualne ocene mladoletnika je treba prilagajati okoliščinam primera, zlasti teži in naravi domnevno storjenega kaznivega dejanja ter kazenskim sankcijam in drugim ukrepom, ki se lahko izrečejo v postopku po tem zakonu.

9. člen

(pravica do obveščenosti in pravica do spremstva)

(1)

Mladoletnika se seznani z njegovimi pravicami v postopku po tem zakonu in s splošnimi vidiki poteka predkazenskega in kazenskega postopka tako, da se mu omogoči učinkovito uresničevanje pravic in na način, ki ga določa ta zakon.

(2)

Mladoletnik ima pravico, da je pod pogoji in na način, ki ga določa ta zakon, o njegovih pravicah in splošnih vidikih poteka postopka obveščen njegov zakoniti zastopnik ali druga odrasla oseba in da ga ta oseba spremlja v predkazenskem in kazenskem postopku.

10. člen

(izključitev javnosti in varovanje tajnosti postopka)

(1)

Pri izvedbi dejanj v postopku po tem zakonu je javnost izključena, navzoče so lahko le osebe, za katere tako določa zakon.

(2)

Državni organ, ki vodi posamezno dejanje v postopku po tem zakonu, pouči navzoče, da morajo kot tajnost varovati vse, kar zvedo pri tem dejanju, in jih opozori, da pomeni izdaja tega, kar so pri dejanju izvedeli, kaznivo dejanje.

11. člen

(prepoved objave podatkov)

(1)

Brez dovoljenja sodišča se ne sme objaviti podatkov o poteku postopka po tem zakonu in odločbe, ki je bila v njem izdana.

(2)

Objaviti se sme samo tiste podatke o postopku oziroma samo tisti del odločbe, ki ga je sodišče dovolilo objaviti, vendar se niti v tem primeru ne sme objaviti osebnih podatkov mladoletnika in drugih informacij, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto.

II. poglavje KAZENSKA ODGOVORNOST IN KAZENSKE SANKCIJE

12. člen

(vrste kazenskih sankcij)

Kazenske sankcije za mladoletnike (v nadaljnjem besedilu: kazenske sankcije) so: vzgojni ukrepi, kazni in varnostni ukrepi.

13. člen

(izrekanje kazenskih sankcij mladoletnikom)

(1)

Mlajšemu mladoletniku se sme izreči vzgojni ukrep.

(2)

Starejšemu mladoletniku se praviloma izreče vzgojni ukrep, izjemoma pa se mu sme izreči kazen. Poleg glavne kazni se mu sme izreči ena ali obe stranski kazni.

(3)

Mladoletniku se smejo izreči tudi varnostni ukrepi.

1. oddelek: Vzgojni ukrepi

14. člen

(vrste vzgojnih ukrepov)

(1)

Vzgojni ukrepi so:

1.

ukor;

2.

navodila in prepovedi;

3.

nadzorstvo centra za socialno delo;

4.

namestitev v strokovni center;

5.

namestitev v reintegracijski dom za mlade;

6.

namestitev v zavod za usposabljanje.

(2)

Nezavodski vzgojni ukrep, razen ukora, izreče sodišče mladoletniku, ki ga je treba opozoriti na nepravilnost njegovega ravnanja ter mu zagotoviti vzgojo in celovito strokovno pomoč za njegov skladen osebnostni razvoj glede na njegove potrebe in sposobnosti v njegovem dotedanjem okolju s pomočjo kratkotrajnih ali trajnejših ukrepov.

(3)

Zavodski vzgojni ukrep izreče sodišče mladoletniku, pri katerem so potrebni trajnejši vzgojni, rehabilitacijski in reintegracijski ukrepi, celovita strokovna pomoč glede na njegove potrebe in njegova popolna ali delna izločitev iz dotedanjega okolja. Zavodski vzgojni ukrep se izreče kot skrajni ukrep in sme trajati v mejah, določenih s tem zakonom, in le toliko časa, kolikor je treba, da bo dosežen njegov namen.

(4)

Sodišče ob izreku vzgojnega ukrepa iz 3. do 6. točke prvega odstavka tega člena ne določi, koliko časa bo vzgojni ukrep trajal, temveč odloči o njegovem prenehanju, ko ugotovi, da je njegov namen dosežen.

15. člen

(izbira vzgojnega ukrepa)

Pri izbiri vzgojnega ukrepa sodišče upošteva mladoletnikovo starost in njegovo psihosocialno delovanje, njegove potrebe, dotedanjo vzgojo, okolje in razmere, v katerih živi, težo in naravo storjenega kaznivega dejanja, nagibe, iz katerih je storil dejanje, njegov odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovo vedenje po storjenem kaznivem dejanju, zlasti njegov odnos do oškodovanca ter, ali je poravnal oziroma si prizadeval poravnati škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, ali mu je bila že prej izrečena sankcija ali drug ukrep v kazenskem ali prekrškovnem postopku, ali je bil za varstvo koristi mladoletnika ali drugih družinskih članov izrečen ukrep za varstvo koristi otroka na podlagi zakona, ki ureja družinska razmerja, in vse druge okoliščine, ki vplivajo na izbiro vzgojnega ukrepa, s katerim bo najbolje dosežen njegov namen.

16. člen

(ukor)

(1)

Sodišče mladoletniku izreče ukor, če ugotovi, da ga je treba opozoriti na nepravilnost njegovega ravnanja in da bo že z ukorom dosežen namen vzgojnega ukrepa, zlasti, če je dejanje storil zaradi lahkomiselnosti.

(2)

Ukor se mladoletniku vedno izreče tudi ustno. Ob izreku ukora sodišče mladoletniku prikaže škodljivost in nepravilnost njegovega ravnanja in ga opozori, da mu lahko v primeru storitve novega kaznivega dejanja izreče strožjo kazensko sankcijo.

17. člen

(navodila in prepovedi)

(1)

Sodišče izreče mladoletniku eno ali več navodil oziroma prepovedi kot samostojen vzgojni ukrep, če je treba s primernimi ukrepi vplivati nanj in na njegovo vedenje.

(2)

Sodišče lahko izreče mladoletniku naslednja navodila oziroma prepovedi:

1.

osebno opravičilo oškodovancu;

2.

poravnava z oškodovancem, in sicer tako, da mladoletnik s plačilom iz lastnih sredstev, z delom ali na drug podoben način povrne škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem;

3.

redno obiskovanje šole;

4.

usposabljanje za poklic ali sprejem zaposlitve, ki ustreza njegovemu znanju in sposobnostim;

5.

bivanje pri določeni družini ali drugje, kjer bo poskrbljeno za njegov skladen osebnostni razvoj;

6.

opravljanje dela v splošno korist;

7.

zdravljenje v ustreznem zdravstvenem zavodu s privolitvijo osebe v skladu z zakonom, ki ureja pacientove pravice;

8.

udeležba v programih vzgojne, poklicne, psihološke ali druge psihosocialne pomoči;

9.

udeležba na treningu socialnih veščin;

10.

opravljanje teoretičnega dela vozniškega izpita določene kategorije;

11.

prepoved vožnje motornega vozila pod pogoji, pod katerimi je mogoče to sankcijo izreči polnoletnim storilcem;

12.

prepoved približevanja ali komuniciranja z žrtvijo ali kakšno drugo osebo, kar obsega tudi prepoved navezovanja neposrednih ali posrednih stikov z njo na kakršenkoli način, vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev;

13.

prepoved druženja z določenimi osebami;

14.

prepoved dostopa na določene kraje ali na določene prireditve.

(3)

Pri izbiri in izrekanju navodil in prepovedi sodišče praviloma upošteva mladoletnikovo pripravljenost za sodelovanje.

(4)

Navodila in prepovedi lahko trajajo najdlje eno leto od začetka njihovega izvrševanja. Če je izrečeno navodilo, se šteje, da se je vzgojni ukrep začel izvrševati takrat, ko je mladoletnik dejansko začel izpolnjevati izrečeno navodilo.

(5)

V okviru navodila iz 2. točke drugega odstavka tega člena sodišče določi obseg, obliko in način povrnitve škode, pri tem pa osebno delo mladoletnika ne sme preseči 60 ur v obdobju treh mesecev.

(6)

V okviru navodila iz 6. točke drugega odstavka tega člena sme sodišče določiti mladoletniku opravljanje del do največ 120 ur v obdobju šestih mesecev.

(7)

V okviru navodila iz 8. točke drugega odstavka tega člena lahko sodišče mladoletniku izreče tudi navodilo, da skupaj s starši, z drugo osebo, h kateri je nameščen, z rejnikom, s sorodnikom, ki mu je podeljena starševska skrb, ali z drugo osebo, pri kateri mladoletnik živi, obiskuje izvajalca, ki nudi ustrezno psihološko ali drugo psihosocialno pomoč za družine, če so starši ali druga oseba, h kateri je mladoletnik nameščen, rejnik, sorodnik, ki mu je podeljena starševska skrb, ali druga oseba, pri kateri mladoletnik živi, izrecno izrazili pripravljenost za udeležbo v programu pomoči in če sodišče oceni, da bo tako bolje dosežen namen izrečenega vzgojnega ukrepa.

(8)

Navodilo iz 9. točke drugega odstavka tega člena sodišče izreče zlasti, če je to potrebno za mladoletnikovo izobraževanje ali delovno usposabljanje.

(9)

Prepoved iz 11. točke drugega odstavka tega člena ne sme trajati manj kot tri mesece in ne dlje kot dve leti.

(10)

Sodišče lahko posamezno ali več navodil in prepovedi izreče mladoletniku tudi ob drugih vzgojnih ukrepih po tem zakonu, razen ob ukoru, če oceni, da bo tako bolje dosežen namen izrečenega vzgojnega ukrepa. Navodila in prepovedi v tem primeru nimajo narave samostojnega vzgojnega ukrepa.

18. člen

(nadzorstvo centra za socialno delo)

(1)

Če mladoletnik potrebuje strokovno pomoč in nadzorstvo ter je treba glede na njegove potrebe trajneje vplivati na njegovo vzgojo in psihosocialno delovanje, mu sodišče izreče nadzorstvo centra za socialno delo.

(2)

Ukrep sme trajati od šest mesecev do dveh let. Izjemoma sme vzgojni ukrep trajati največ tri leta, če sodišče ugotovi, da mladoletnik potrebuje podaljšano nadzorstvo in pomoč, zlasti da dokonča šolanje ali usposabljanje.

19. člen

(namestitev v strokovni center)

(1)

Sodišče izreče namestitev v strokovni center mladoletniku, pri katerem je treba glede na njegove potrebe poskrbeti za njegovo vzgojo, rehabilitacijo in skladen osebnostni razvoj pod stalnim vodstvom in nadzorstvom strokovnjakov.

(2)

V strokovnem centru ostane mladoletnik najmanj šest mesecev in največ tri leta. Čas, ko je mladoletnik na begu iz strokovnega centra, se ne všteva v čas najdaljšega dopustnega trajanja tega vzgojnega ukrepa.

20. člen

(namestitev v reintegracijski dom za mlade)

(1)

Sodišče izreče namestitev v reintegracijski dom za mlade mladoletniku, ki za vzgojo, rehabilitacijo in skladen osebnostni razvoj ter za odvračanje od kaznivih dejanj potrebuje poleg stalnega vodstva strokovnjakov tudi strožje nadzorstvo.

(2)

Pri odločanju o tem, ali naj izreče ta ukrep, sodišče upošteva tudi težo in naravo storjenega kaznivega dejanja ter okoliščino, ali so bili mladoletniku že prej izrečeni vzgojni ukrepi ali kazni.

(3)

V reintegracijskem domu za mlade ostane mladoletnik najmanj eno leto in največ tri leta. Čas, ko je mladoletnik na begu iz reintegracijskega doma za mlade, se ne všteva v čas najdaljšega dopustnega trajanja tega vzgojnega ukrepa.

21. člen

(namestitev v zavod za usposabljanje)

(1)

Sodišče sme mladoletniku z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju namesto namestitve v strokovni center ali reintegracijski dom za mlade izreči namestitev v ustreznem zavodu za usposabljanje.

(2)

Če mladoletnik še nima odločbe o usmeritvi v skladu z zakonom, ki ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, in je verjetno, da je pri njem prisotna motnja v duševnem razvoju, sodišče pred odločitvijo pridobi mnenje centra za mladoletnike, ki oceni, ali je pri mladoletniku motnja v duševnem razvoju res prisotna ter vrsto in stopnjo izraženosti te motnje. Mnenje centra za mladoletnike je sestavni del individualne ocene mladoletnika.

(3)

Glede trajanja in vštevanja vzgojnega ukrepa po tem členu se smiselno uporabljajo določbe o trajanju in vštevanju vzgojnega ukrepa, ki se ga s tem vzgojnim ukrepom nadomešča.

22. člen

(izrek vzgojnega ukrepa za kazniva dejanja v steku)

(1)

Če je mladoletnik storil dve ali več kaznivih dejanj, ki se jih obravnava v istem postopku, presoja sodišče pri izbiri vzgojnega ukrepa enotno vsa dejanja, ne da bi določalo vzgojni ukrep za vsako posebej.

(2)

Kadar sodišče po izreku vzgojnega ukrepa obravnava mladoletnika za eno ali več kaznivih dejanj, ki jih je storil pred ali po izreku vzgojnega ukrepa, izreče za vsa kazniva dejanja enoten vzgojni ukrep po naslednjih pravilih:

1.

če sodišče spozna, da je treba mladoletniku upoštevaje tudi novo kaznivo dejanje in uspeh dotedanjega izvrševanja vzgojnega ukrepa izreči enak vzgojni ukrep, s sklepom odloči, da se izvrševanje že izrečenega vzgojnega ukrepa nadaljuje;

2.

če sodišče v primeru in na podlagi meril iz prejšnje točke spozna, da je treba mladoletniku izreči spremenjen ali strožji vzgojni ukrep, izreče za vsa kazniva dejanja spremenjen ali strožji vzgojni ukrep;

3.

če je mladoletnik storil kaznivo dejanje med izvrševanjem zavodskega vzgojnega ukrepa in sodišče spozna, da mu je treba tudi za to kaznivo dejanje izreči enak vzgojni ukrep, sme tak vzgojni ukrep, izrečen skupno za vsa kazniva dejanja, trajati največ štiri leta, če stori kaznivo dejanje, ko je poteklo najmanj dve tretjini najdaljšega dopustnega trajanja vzgojnega ukrepa, pa največ pet let;

4.

če je mladoletnik storil kaznivo dejanje med izvrševanjem vzgojnega ukrepa namestitve v strokovni center in sodišče spozna, da mu je treba za novo kaznivo dejanje izreči vzgojni ukrep namestitve v reintegracijski dom za mlade, se čas, ko je bil mladoletnik nameščen v strokovnem centru, ne všteje v čas najdaljšega dopustnega trajanja vzgojnega ukrepa namestitve v reintegracijski dom za mlade, ki ga sodišče izreče skupaj za vsa kazniva dejanja;

5.

če je mladoletnik storil kaznivo dejanje, ko je poteklo najmanj dve tretjini najdaljšega dopustnega trajanja nezavodskega vzgojnega ukrepa, izreče sodišče mladoletniku nov vzgojni ukrep ne glede na prej izrečenega, če oceni, da je upoštevaje novo kaznivo dejanje in uspeh dotedanjega izvrševanja vzgojnega ukrepa treba izreči nov vzgojni ukrep.

(3)

V primeru iz 4. točke prejšnjega odstavka se izvrševanje prej izrečenega zavodskega vzgojnega ukrepa ustavi z nastopom strožjega zavodskega vzgojnega ukrepa, vendar najpozneje v petnajstih dneh po izvršljivosti sklepa o izreku enotnega vzgojnega ukrepa.

(4)

V primeru iz 3. točke drugega odstavka tega člena sodišče v sklepu določi tudi najdaljši dopustni čas trajanja vzgojnega ukrepa.

23. člen

(učinek vzgojnih ukrepov na ukrepe po zakonu, ki ureja družinska razmerja)

(1)

Če je bil za varstvo koristi mladoletnika ali njegovih drugih družinskih članov izrečen ukrep za varstvo koristi otroka na podlagi zakona, ki ureja družinska razmerja, sodišče pa v kazenskem postopku ugotovi, da bi bilo mladoletniku treba izreči zavodski vzgojni ukrep po tem zakonu, izreče tak vzgojni ukrep in o tem obvesti sodišče, pristojno za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otroka.

(2)

Če je bil v primerih iz prejšnjega odstavka mladoletnik na podlagi zakona, ki ureja družinska razmerja, nameščen v zavod, sodišče, ki izreče zavodski vzgojni ukrep, hkrati odloči, da se ukrep za varstvo koristi otroka v delu, ki se nanaša na namestitev v zavod, preneha izvrševati z dnem, ko se začne izvrševati vzgojni ukrep in o tem obvesti sodišče, pristojno za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otroka.

2. oddelek: Kazni

24. člen

(vrste kazni)

Mladoletnikom se smejo izreči naslednje kazni:

-

denarna kazen;

-

mladoletniški zapor;

-

prepoved vožnje motornega vozila;

-

izgon tujca iz države.

25. člen

(glavne in stranske kazni)

(1)

Denarna kazen in mladoletniški zapor se smeta izreči le kot glavna kazen.

(2)

Kazni prepovedi vožnje motornega vozila in izgona tujca iz države se smeta izreči le kot stranski kazni ob denarni kazni ali mladoletniškem zaporu.

26. člen

(denarna kazen)

(1)

Starejšemu mladoletniku sme sodišče v skladu z določbami kazenskega zakonika o odmeri denarne kazni izreči denarno kazen za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora do petih let ali denarna kazen, če jo je glede na svoje premoženjsko stanje zmožen sam plačati in če oceni, da bo z denarno kaznijo mogoče najbolje doseči namen kazenskih sankcij za mladoletnike.

(2)

Število dnevnih zneskov, ki jih sodišče določi v sodbi, ne sme biti manjše od dveh in ne večje od 180. Dnevni znesek ne sme biti višji od 500 eurov.

(3)

Če je starejši mladoletnik izvršil dve ali več kaznivih dejanj v steku in sodišče spozna, da mu je treba za vsa dejanja izreči denarno kazen, mu izreče eno kazen v skladu s prejšnjim odstavkom.

(4)

Če sodišče spozna, da bi bilo treba starejšemu mladoletniku za kakšno kaznivo dejanje izreči denarno kazen, za drugo pa vzgojni ukrep, izreče za vsa kazniva dejanja v steku denarno kazen ali vzgojni ukrep.

27. člen

(mladoletniški zapor)

(1)

Starejšemu mladoletniku sme sodišče izreči mladoletniški zapor za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana kazen zapora petih ali več let, če zaradi teže in narave storjenega kaznivega dejanja in zaradi visoke stopnje kazenske odgovornosti ne bi bilo upravičeno izreči vzgojnega ukrepa.

(2)

Pri odmeri mladoletniškega zapora sodišče poleg olajševalnih in obteževalnih okoliščin, določenih v kazenskem zakoniku, upošteva zlasti mladoletnikove potrebe, njegovo psihosocialno delovanje in čas, potreben za njegovo vzgojo, strokovno usposabljanje in ponovno vključitev v družbo.

(3)

Mladoletniški zapor se izreka na cela leta in cele mesece.

(4)

Mladoletniški zapor ne sme biti daljši od petih let, razen za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj 15 let, za katera pa mladoletniški zapor ne sme biti daljši od desetih let.

(5)

Pri odmeri mladoletniškega zapora sodišče ni vezano na najmanjšo mero kazni zapora, predpisano za storjeno kaznivo dejanje.

28. člen

(odmera mladoletniškega zapora za kazniva dejanja v steku)

(1)

Če stori starejši mladoletnik dve ali več kaznivih dejanj, za katera se ga obravnava v istem postopku in sodišče spozna, da je treba za katero izmed kaznivih dejanj ali za vsa kazniva dejanja izreči kazen mladoletniškega zapora, izreče enotno kazen po naslednjih pravilih:

1.

če sodišče spozna, da je treba za vsa kazniva dejanja izreči kazen mladoletniškega zapora pet let ali manj, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči petih let mladoletniškega zapora;

2.

če sodišče spozna, da je za katero od kaznivih dejanj treba izreči kazen mladoletniškega zapora več kot pet let, enotna kazen ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči desetih let mladoletniškega zapora;

3.

če sodišče spozna, da bi bilo treba starejšemu mladoletniku za kakšno kaznivo dejanje izreči mladoletniški zapor, za druga kazniva dejanja pa denarno kazen ali vzgojni ukrep, izreče sodišče samo mladoletniški zapor.

(2)

Po pravilih iz 1. in 2. točke prejšnjega odstavka izreče sodišče mladoletniški zapor tudi tedaj, kadar po izreku mladoletniškega zapora obravnava starejšega mladoletnika za kaznivo dejanje, ki ga je storil pred ali po izreku mladoletniškega zapora, in spozna, da bi bilo treba tudi zanj izreči kazen mladoletniškega zapora. Pri tem upošteva, da je prej izrečena kazen že določena.

(3)

Za kaznivo dejanje, ki ga je storil med prestajanjem mladoletniškega zapora, izreče sodišče starejšemu mladoletniku kazensko sankcijo ne glede na prej izrečeno kazen, če bi bil njen neprestani del nesorazmerno majhen.

29. člen

(vštevanje začasnih in omejevalnih ukrepov)

(1)

V izrečeno kazen mladoletniškega zapora in denarno kazen se všteva čas, prestan v priporu, in kakršenkoli drug odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem.

(2)

Zakonsko določen najdaljši čas bivanja v reintegracijskem domu za mlade se skrajša za čas, prestan v priporu, in za čas kakršnegakoli drugega odvzema prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem.

(3)

Zakonsko določen najdaljši čas bivanja v strokovnem centru in zavodu za usposabljanje se skrajša za čas trajanja začasne namestitve v reintegracijski dom za mlade v zvezi s kaznivim dejanjem.

(4)

Zakonsko določen najdaljši čas trajanja vzgojnega ukrepa nadzorstva centra za socialno delo se skrajša za čas trajanja začasnega nadzorstva centra za socialno delo.

(5)

Sodišče odloči o skrajšanju zakonsko določenega najdaljšega časa trajanja vzgojnega ukrepa s sklepom, s katerim izreče vzgojni ukrep.

(6)

Pri vštevanju po prvem odstavku tega člena in odločanju o skrajšanju zakonsko določenega najdaljšega časa bivanja po drugem in tretjem odstavku tega člena so dan pripora in dan kakršnegakoli drugega odvzema prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem ter dan v reintegracijskem domu za mlade, strokovnem centru ali zavodu za usposabljanje in dva dnevna zneska denarne kazni izenačeni.

30. člen

(učinek mladoletniškega zapora na že izrečeni vzgojni ukrep)

(1)

Če sodišče izreče starejšemu mladoletniku ali polnoletniku kazen mladoletniškega zapora potem, ko mu je za drugo kaznivo dejanje ali prekršek že bil izrečen vzgojni ukrep po tem zakonu ali po zakonu, ki ureja prekrške, odloči v sodbi, da se vzgojni ukrep ne izvrši. Če se vzgojni ukrep že izvršuje, sodišče v sodbi odloči, da se izvrševanje tega ukrepa ustavi takrat, ko začne starejši mladoletnik ali polnoletnik prestajati kazen mladoletniškega zapora oziroma ko poteče najdaljše dopustno trajanje vzgojnega ukrepa, če ta trenutek nastopi pred začetkom prestajanja te kazni.

(2)

Čas, prestan v reintegracijskem domu za mlade, se všteje v izrečeno kazen mladoletniškega zapora, razen če je bilo kaznivo dejanje storjeno v času izvajanja vzgojnega ukrepa namestitve v reintegracijski dom za mlade in je poteklo najmanj dve tretjini najdaljšega dopustnega trajanja vzgojnega ukrepa.

(3)

Starejšega mladoletnika se sme na podlagi sklepa senata namestiti v zavod za mladoletnike pred pravnomočnostjo sodbe, če to sam predlaga.

31. člen

(učinek zapora na že izrečeni vzgojni ukrep)

(1)

Če sodišče po izreku vzgojnega ukrepa po tem zakonu izreče polnoletniku ali polnoletnemu storilcu kaznivega dejanja kazen zapora najmanj enega leta, hkrati odloči, da se vzgojni ukrep ne izvrši; če se vzgojni ukrep že izvršuje, pa odloči v sodbi, da se izvrševanje vzgojnega ukrepa ustavi takrat, ko polnoletnik ali polnoletni storilec kaznivega dejanja začne prestajati kazen zapora oziroma ko poteče najdaljše dopustno trajanje vzgojnega ukrepa, če ta trenutek nastopi pred začetkom prestajanja kazni.

(2)

Če sodišče po izreku vzgojnega ukrepa po tem zakonu izreče polnoletniku ali polnoletnemu storilcu kaznivega dejanja kazen zapora v trajanju manj kot eno leto, odloči v sodbi, ali naj se po prestani kazni vzgojni ukrep izvrši ali ne.

(3)

Če sodišče polnoletniku ali polnoletnemu storilcu kaznivega dejanja med izvrševanjem vzgojnega ukrepa po tem zakonu izreče kazen zapora v trajanju manj kot eno leto, odloči v sodbi, ali naj se po prestani kazni izvrševanje vzgojnega ukrepa nadaljuje ali pa naj se ustavi, ko se začne izvrševati izrečena kazen.

32. člen

(stranski kazni)

(1)

Čas trajanja kazni prepovedi vožnje motornega vozila ne sme biti krajši od treh mesecev.

(2)

Če sodišče starejšemu mladoletniku poleg kazni mladoletniškega zapora izreče stransko kazen izgona tujca iz države, se čas, prebit v mladoletniškem zaporu, ne všteva v čas trajanja kazni izgona tujca iz države.

(3)

Če se kazen izgona tujca iz države ne izvrši več kot šest mesecev po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila izrečena, se pred njeno izvršitvijo opravi ponovna ocena okoliščin, ki so bile podlaga za odločitev o izgonu.

3. oddelek: Varnostni ukrepi

33. člen

(vrste varnostnih ukrepov)

Mladoletniku se sme izreči varnostne ukrepe, ki jih določa kazenski zakonik, razen prepovedi opravljanja poklica.

34. člen

(izrekanje varnostnih ukrepov)

(1)

Obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu in obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti (v nadaljnjem besedilu: samostojna varnostna ukrepa) se lahko izrečeta samostojno, lahko pa se izrečeta tudi ob vzgojnem ukrepu ali kazni.

(2)

Prepoved približevanja ali komuniciranja z žrtvijo, odvzem vozniškega dovoljenja in odvzem predmetov se lahko izrečejo ob vzgojnem ukrepu, samostojnem varnostnem ukrepu ali kazni.

35. člen

(posebne določbe o obveznem psihiatričnem zdravljenju in varstvu v zdravstvenem zavodu)

(1)

Mladoletniku se sme ob pogojih, ki jih določa kazenski zakonik, izreči obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu le, če je za protipravno dejanje ali za kaznivo dejanje, ki ga je storil, predpisana kazen zapora dveh let ali več. V zvezi s kaznivimi dejanji zoper premoženje se lahko varnostni ukrep po tem členu izreče le, če gre za kaznivo dejanje z elementi nasilja.

(2)

Ukrep po tem členu se izvaja v forenzičnem psihiatričnem zdravstvenem zavodu za mladoletnike ali forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, specializiranem za mladoletnike (v nadaljnjem besedilu: forenzični psihiatrični oddelek za mladoletnike) in lahko traja največ tri leta.

(3)

Mladoletniku, ki je storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in mu je bilo poleg izrečenega vzgojnega ukrepa ali kazni izrečeno tudi obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, se izvrševanje obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ustavi, ko je v forenzičnem psihiatričnem oddelku za mladoletnike prestal čas najdaljšega dopustnega trajanja vzgojnega ukrepa ali čas, za katerega mu je bila izrečena kazen. Če pa je čas, prestan v forenzičnem psihiatričnem oddelku za mladoletnike, krajši od najdaljšega dopustnega trajanja izrečenega vzgojnega ukrepa ali od izrečene kazni, lahko sodišče odredi, da naj se izvrševanje vzgojnega ukrepa ali kazni nadaljuje ali da se mladoletnika pogojno odpusti, pri čemer upošteva čas, ki ga je mladoletnik prestal v forenzičnem psihiatričnem oddelku za mladoletnike, uspeh obravnave mladoletnika v forenzičnem psihiatričnem oddelku za mladoletnike in preostali čas najdaljšega dopustnega trajanja vzgojnega ukrepa ali ostanek kazni. Čas, prestan v forenzičnem psihiatričnem oddelku za mladoletnike, se všteje v čas prestajanja vzgojnega ukrepa ali kazni.

36. člen

(posebne določbe o obveznem psihiatričnem zdravljenju na prostosti)

(1)

Mladoletniku se sme ob pogojih, ki jih določa kazenski zakonik, izreči obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, ki sme trajati največ tri leta.

(2)

Če mladoletnik zavrača psihiatrično zdravljenje na prostosti, če zdravljenje samovoljno opusti ali če zdravljenje ni uspešno, lahko sodišče ob pogojih, določenih v prvem odstavku prejšnjega člena, odredi, da se varnostni ukrep začasno izvršuje z namestitvijo v forenzičnem psihiatričnem oddelku za mladoletnike. Sodišče po preteku dveh mesecev vsakokrat znova odloči o tem, ali je tak način izvrševanja ukrepa še potreben.

4. oddelek: Izrekanje kazenskih sankcij za mladoletnike polnoletniku in mlajšemu polnoletniku

37. člen

(izrekanje kazenske sankcije polnoletniku za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot mlajši mladoletnik)

(1)

Polnoletniku, ki je kaznivo dejanje storil kot mlajši mladoletnik, se sme izreči vzgojni ali varnostni ukrep samo za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen petih ali več let zapora. Pri presoji, ali naj izreče katero izmed kazenskih sankcij po tem zakonu, sodišče upošteva okoliščine primera, zlasti pa težo in naravo storjenega kaznivega dejanja, čas, ki je pretekel od njegove storitve, storilčevo vedenje pred in po storitvi kaznivega dejanja in namen kazenskih sankcij.

(2)

Polnoletniku, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši polnoletnik, se ne sme izreči kazenske sankcije, ko ta dopolni 21 let.

38. člen

(izrekanje kazenske sankcije polnoletniku za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik)

(1)

Pri presoji, ali in katero izmed kazenskih sankcij po tem zakonu naj izreče polnoletniku, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik, sodišče upošteva okoliščine primera, zlasti pa težo in naravo storjenega kaznivega dejanja, čas, ki je pretekel od njegove storitve, storilčevo vedenje pred in po storitvi kaznivega dejanja in namen kazenskih sankcij.

(2)

Polnoletniku, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik, se ne sme izreči vzgojnega ukrepa, ko ta dopolni starost 21 let.

(3)

Če sodišče ugotovi, da je polnoletniku, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik, treba izreči kazen, mu lahko po dopolnitvi starosti 21 let namesto mladoletniškega zapora izreče zapor ali pogojno obsodbo. V tem primeru se za kazen zapora uporabljajo določbe glede rehabilitacije, izbrisa obsodbe in pravnih posledic mladoletniškega zapora.

39. člen

(izrekanje vzgojnega ukrepa mlajšemu polnoletniku)

(1)

Sodišče sme mlajšemu polnoletniku izreči vzgojni ukrep, če spozna, da je glede na njegovo psihosocialno delovanje in okoliščine, v katerih je storil kaznivo dejanje, primerneje namesto kazni po kazenskem zakoniku izreči tak ukrep in če med sojenjem še ni dopolnil 21 let.

(2)

Ob vzgojnem ukrepu sme sodišče mlajšemu polnoletniku izreči tudi stranski kazni prepoved vožnje motornega vozila in izgon tujca iz države ter varnostne ukrepe, določene v tem zakonu.

5. oddelek: Pravne posledice in izbris iz evidence

40. člen

(pravne posledice)

Za mladoletnika in polnoletnika ne nastanejo pravne posledice zaradi izreka kazenske sankcije po tem zakonu.

41. člen

(izbris vzgojnega ukrepa, varnostnega ukrepa ali obsodbe)

(1)

Vzgojni ukrep se iz evidence, v katero se vpisujejo kazenske sankcije za mladoletnike (v nadaljnjem besedilu: evidenca kazenskih sankcij za mladoletnike), izbriše dve leti po njegovi izvršitvi, dve leti po ustavitvi njegovega izvrševanja oziroma dve leti potem, ko je sodišče odločilo, da se vzgojni ukrep ne izvrši, v vsakem primeru pa, ko oseba dopolni 25 let.

(2)

Denarna kazen in varnostni ukrep se izbrišeta iz evidence kazenskih sankcij za mladoletnike dve leti po izvršitvi ali zastaranju izvršitve.

(3)

Obsodba na kazen mladoletniškega zapora se izbriše iz evidence kazenskih sankcij za mladoletnike:

-

za obsodbo na mladoletniški zapor do enega leta - dve leti po izvršitvi ali zastaranju izvršitve;

-

za obsodbo na mladoletniški zapor nad eno leto - tri leta po izvršitvi ali zastaranju izvršitve.

(4)

V vsakem primeru se iz evidence kazenskih sankcij za mladoletnike izbrišejo podatki o osebi, ki je umrla.

(5)

Obsodba in vzgojni ukrep se ne izbrišeta iz evidence kazenskih sankcij za mladoletnike, dokler trajajo varnostni ukrepi.

III. poglavje PREDKAZENSKI IN KAZENSKI POSTOPEK

1. oddelek: Splošne določbe o predkazenskem in kazenskem postopku

42. člen

(uporaba določb tega zakona o predkazenskem in kazenskem postopku)

(1)

Določbe tega zakona o predkazenskem in kazenskem postopku se uporabljajo v predkazenskem in kazenskem postopku proti mladoletniku in proti polnoletniku, ki do konca sojenja še ni dopolnil 21 let.

(2)

Če polnoletnik, ki naj bi storil kaznivo dejanje kot mlajši mladoletnik, pred uvedbo kazenskega postopka dopolni 21 let, se kazenski postopek proti njemu ne uvede, če pa to starost dopolni med kazenskim postopkom, se kazenski postopek proti njemu ustavi.

(3)

Ko polnoletnik, ki naj bi storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik, dopolni 21 let, se kazenski postopek proti njemu uvede oziroma nadaljuje le, če naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero mu je po tem zakonu mogoče izreči kazen mladoletniškega zapora. Kazenski postopek se v tem primeru uvede ali dokonča po določbah zakona, ki ureja kazenski postopek, uporabljajo pa se določbe tega zakona o izključitvi javnosti in varovanju tajnosti postopka, prepovedi objave podatkov, prednostni obravnavi, pravici do zagovornika in o prepovedi sojenja v nenavzočnosti. Kazenski postopek, ki je bil uveden, preden je dopolnil 21 let, se dokonča pred istim senatom.

(4)

V postopku proti mlajšemu polnoletniku se poleg določb, ki so navedene v prejšnjem odstavku, uporabljajo tudi določbe o pristojnosti centra za socialno delo ter o individualni oceni mladoletnika, če sodišče do začetka glavne obravnave ugotovi, da mu je mogoče izreči vzgojni ukrep. Če mlajši polnoletnik med sojenjem dopolni 21 let, se določbe tega zakona zanj prenehajo uporabljati.

43. člen

(izključitev uporabe določb zakona, ki ureja kazenski postopek)

Določbe zakona, ki ureja kazenski postopek, o predobravnavnem naroku, sporazumu o priznanju krivde, o posledicah umika predloga oškodovanca za pregon, napovedi pritožbe in odpovedi pravici do pritožbe se v kazenskem postopku proti mladoletniku ne uporabljajo.

44. člen

(prednostna obravnava)

Zaradi varstva koristi mladoletnika je predkazenski in kazenski postopek proti mladoletniku prednosten.

45. člen

(ugotavljanje starosti)

(1)

Kadar starosti osebe, proti kateri se vodi predkazenski ali kazenski postopek, ni mogoče ugotoviti na podlagi njenih izjav, pisnih in drugih dokazil ter z ugotavljanjem njenih osebnih okoliščin, sme sodišče za oceno njene starosti na predlog državnega tožilca ali po uradni dolžnosti odrediti izvedensko delo, če glede na težo in naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine ocenjuje, da je to smotrno.

(2)

Izvedensko delo iz prejšnjega odstavka se odredi izvedencu medicinske stroke, ki se lahko v okviru priprave izvida in mnenja, če je to potrebno, posvetuje tudi z drugimi relevantnimi strokovnjaki.

(3)

Če starosti osebe, proti kateri se vodi postopek po tem zakonu, tudi po pridobitvi izvida in mnenja ni mogoče ugotoviti oziroma oceniti, ali če sodišče oceni, da odreditev izvedenstva ni smotrna, velja v dvomu, ali je oseba že dopolnila 14, 16 ali 18 let, domneva, da starosti, glede katere obstaja dvom, še ni dopolnila.

46. člen

(obveščanje mladoletnika)

(1)

Mladoletnika se v predkazenskem in kazenskem postopku pouči o njegovih pravicah po tem zakonu in zakonu, ki ureja kazenski postopek, ustno in pisno ter v maternem jeziku ali jeziku, ki ga razume, na njemu razumljiv način, kar mladoletnik potrdi s podpisom.

(2)

Državni organ, pred katerim teče predkazenski ali kazenski postopek (v nadaljnjem besedilu: pristojni državni organ) mladoletnika ob seznanitvi ali prvem stiku po seznanitvi, da je osumljen ali obdolžen storitve kaznivega dejanja, nemudoma obvesti o splošnih vidikih poteka postopka.

(3)

V primeru iz prejšnjega odstavka pouk v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, vsebuje tudi pouk o pravici do:

1.

spremstva zakonitega zastopnika ali druge odrasle osebe;

2.

obveščenosti zakonitega zastopnika ali druge odrasle osebe;

3.

pomoči zagovornika;

4.

individualne ocene mladoletnika;

5.

izključitve javnosti in varovanja tajnosti postopka;

6.

brezplačne pravne pomoči.

(4)

Če je mladoletniku odvzeta prostost, vsebuje pouk o pravicah ob odvzemu prostosti v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, tudi pouk o:

1.

tem, da se sme prostost mladoletniku odvzeti le izjemoma, če istega namena ni mogoče doseči z milejšim ukrepom, da sme odvzem prostosti trajati najkrajši potrebni čas in da mora biti zagotovljena redna sodna presoja odvzema prostosti;

2.

pravici, da mora pristojni državni organ o odvzemu prostosti takoj obvestiti njegovega zakonitega zastopnika ali drugo odraslo osebo in mu v času pridržanja brez odlašanja omogočiti stik z njimi;

3.

pravici do posebne obravnave v času pridržanja oziroma izvrševanja pripora.

(5)

Mladoletniku, ki mu je bila odvzeta prostost, je treba izročiti pisno obvestilo o:

1.

pravici do obveščenosti mladoletnika;

2.

pravici, da ni dolžan ničesar izjaviti;

3.

pravici do zagovornika;

4.

pravici do spremstva in do obveščenosti zakonitega zastopnika ali druge odrasle osebe;

5.

pravici do uporabe lastnega jezika, prevajanja in tolmačenja;

6.

pravici, da se o odvzemu prostosti obvesti diplomatsko ali konzularno predstavništvo;

7.

tem, da je odvzem prostosti skrajni ukrep, če z milejšimi ukrepi ni mogoče doseči cilja, in da lahko traja le nujno potrebni čas;

8.

najdaljšem dopustnem trajanju pridržanja na policiji;

9.

pravici do zdravniškega pregleda in zdravniške pomoči;

10.

tem, da se lahko njegovo zaslišanje snema;

11.

pravici, da je nameščen ločeno od odraslih;

12.

pravici, da se zagotovi in ohrani mladoletnikovo zdravje ter njegov skladen osebnostni razvoj;

13.

pravici do spoštovanja njegove svobode veroizpovedi oziroma prepričanja;

14.

pravici do učinkovitega in rednega uveljavljanja družinskega življenja;

15.

pravici do izobraževanja in usposabljanja ter pravici do dostopa do programov, ki spodbujajo razvoj in mladoletnikovo ponovno vključitev v družbo;

16.

pravici do individualne ocene mladoletnika;

17.

pravici do učinkovitega pravnega sredstva;

18.

pravici do izključitve javnosti in varovanja tajnosti postopka;

19.

pravici do sojenja v navzočnosti;

20.

pravici do hitrega postopanja;

21.

pravici do brezplačne pravne pomoči.

(6)

Pisno obvestilo iz prejšnjega odstavka mora biti láhko berljivo ali poenostavljeno. Če pisno obvestilo v maternem jeziku mladoletnika ali v jeziku, ki ga mladoletnik razume, ni na voljo, se mladoletnika, ki mu je odvzeta prostost, o pravicah najprej ustno pouči po drugem, tretjem in četrtem odstavku tega člena, nato pa se brez nepotrebnega odlašanja zagotovi tudi pisno obvestilo po prejšnjem odstavku v ustreznem jeziku.

47. člen

(obveščanje zakonitega zastopnika in spremljanje mladoletnika)

(1)

Po seznanitvi mladoletnika o pravicah po tem zakonu pristojni državni organ o vsebinah iz prejšnjega člena brez nepotrebnega odlašanja obvesti tudi mladoletnikovega zakonitega zastopnika.

(2)

Mladoletnika pri dejanjih v predkazenskem in kazenskem postopku spremlja zakoniti zastopnik.

48. člen

(druga odrasla oseba)

(1)

Če bi bilo obveščanje in navzočnost mladoletnikovega zakonitega zastopnika v nasprotju s koristjo mladoletnika, če z zakonitim zastopnikom kljub razumnim prizadevanjem pristojnega državnega organa ni bilo mogoče priti v stik, če je njegova identiteta neznana ali če bi bilo to v nasprotju z interesi uspešne izvedbe predkazenskega ali kazenskega postopka, lahko mladoletnik izbere drugo odraslo osebo, ki ji zaupa.

(2)

Če mladoletnik druge odrasle osebe ne izbere ali če so podani razlogi iz prejšnjega odstavka tudi glede osebe, ki jo mladoletnik sam izbere, drugo odraslo osebo imenuje pristojni državni organ, lahko pa ta pozove center za socialno delo, naj jo nemudoma imenuje.

(3)

Pristojni državni organ ustrezno zabeleži, ali je mladoletnik izbral drugo odraslo osebo in ali se pristojni državni organ z njegovo izbiro strinja oziroma navede razloge, zaradi katerih se z izbiro ne strinja.

(4)

Če drugo odraslo osebo izbere mladoletnik sam ali jo imenuje pristojni državni organ, o izbiri ali o imenovanju nemudoma obvesti center za socialno delo in mu sporoči osebne podatke izbrane ali imenovane osebe.

(5)

Določbe tega zakona, ki se nanašajo na spremljanje in obveščanje mladoletnikovega zakonitega zastopnika, se uporabljajo za drugo odraslo osebo, dokler so glede zakonitega zastopnika podane okoliščine iz prvega odstavka tega člena. Ko te okoliščine prenehajo, pristojni državni organ seznani zakonitega zastopnika z dotedanjim potekom postopka.

49. člen

(pravica do zagovornika)

(1)

Mladoletnik sme imeti zagovornika ves čas predkazenskega in kazenskega postopka proti njemu.

(2)

Poleg primerov, določenih v zakonu, ki ureja kazenski postopek, mora mladoletnik imeti zagovornika od začetka pripravljalnega postopka dalje, če teče proti njemu kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen zapora nad tri leta. Za druga kazniva dejanja, za katera je predpisana milejša kazen, pa mora imeti zagovornika, če sodišče oceni, da ga mladoletnik potrebuje, upoštevaje pri tem zlasti psihosocialno delovanje mladoletnika, zapletenost zadeve in težo kazenske sankcije ali drugih ukrepov, ki jih lahko izrečejo mladoletniku.

(3)

V primerih obvezne obrambe po prejšnjem odstavku mora imeti mladoletnik zagovornika že med izvedbo preiskovalnega dejanja, pri katerem ima mladoletnik pravico biti navzoč, razen če gre za preiskovalno dejanje, s katerim bi bilo nevarno odlašati.

(4)

V vsakem primeru mora mladoletnik imeti zagovornika, če mu je odvzeta prostost.

(5)

Če si v primerih obvezne obrambe iz drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena zagovornika ne vzame mladoletnik sam ali mu ga ne vzamejo bližnji sorodnik, rejnik ali skrbnik, mu ga po uradni dolžnosti postavi pristojni državni organ s seznama odvetnikov, strokovno usposobljenih za zastopanje mladoletnikov.

(6)

Če ni mogoče zagotoviti zagovornika po prejšnjem odstavku, lahko pristojni državni organ mladoletniku določi za zagovornika tudi odvetnika, ki ni uvrščen na tak seznam.

(7)

Mladoletniku, ki že ima postavljenega zagovornika v drugem predkazenskem ali kazenskem postopku, pristojni državni organ postavi istega zagovornika, razen če ni mogoče pravočasno zagotoviti njegovega prihoda.

50. člen

(pristojnosti centra za socialno delo)

Center za socialno delo se seznani s potekom predkazenskega in kazenskega postopka, daje predloge pristojnemu državnemu organu, ga obvesti o tem, ali je bil mladoletnik ali njegova družina že v obravnavi na centru za socialno delo in o razlogih obravnave ter ga seznanja z drugimi dejstvi in dokazi, ki so pomembni za pravilno odločitev.

51. člen

(obveščanje o začetku in zaključku predkazenskega in kazenskega postopka)

(1)

Center za socialno delo mora biti obveščen s strani:

-

policije o obstoju razlogov za sum, da je mladoletnik storil kaznivo dejanje;

-

državnega tožilca o vloženi zahtevi za uvedbo pripravljalnega postopka, o vložitvi predloga za kaznovanje, za izrek vzgojnega ukrepa oziroma za uporabo varnostnega ukrepa (v nadaljnjem besedilu: predlog za izrek kazenske sankcije) in o zavrženju kazenske ovadbe;

-

sodišča o uvedbi kazenskega postopka, če je uvedlo postopek brez predloga državnega tožilca, in o odločitvi, s katero se konča kazenski postopek.

(2)

Če državni tožilec zavrže kazensko ovadbo, o tem in o razlogih za zavrženje v osmih dneh obvesti tudi oškodovanca in policijo, če je ta podala ovadbo. O ustavitvi postopka oškodovanca obvesti sodišče.

(3)

Če je individualno oceno mladoletnika izdelal center za mladoletnike, sodišče o zaključku kazenskega postopka in o ustavitvi izvrševanja kazenske sankcije obvesti tudi center za mladoletnike.

52. člen

(ravnanje pristojnega organa, če naj bi protipravno dejanje storila oseba, ko še ni bila stara 14 let)

(1)

Če obstajajo razlogi za sum, da naj bi protipravno dejanje storila oseba, ko še ni bila stara 14 let (v nadaljnjem besedilu: otrok), policija ukrene vse potrebno, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi in predmeti, ki utegnejo biti dokaz, ter da se zberejo obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno razjasnitev dejanskega stanja. Policija pošlje državnemu tožilcu poročilo v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek.

(2)

Državni tožilec o prejemu poročila po prejšnjem odstavku ali o tem, da je zavrgel kazensko ovadbo, ker naj bi protipravno dejanje storil otrok, obvesti center za socialno delo, da ukrepa v skladu s svojimi pristojnostmi. O zavrženju kazenske ovadbe in o razlogih za to obvesti tudi policijo.

(3)

Če državni tožilec ugotovi, da ni utemeljenega suma, da je otrok storil protipravno dejanje ali da ne gre za protipravno dejanje, o tem obvesti policijo in center za socialno delo. Kazensko ovadbo, če je ta podana, zavrže.

(4)

Če sodišče po uvedbi kazenskega postopka ugotovi, da naj bi protipravno dejanje storil otrok, ustavi kazenski postopek ter o tem obvesti policijo in center za socialno delo, da ukrepa v skladu s svojimi pristojnostmi.

(5)

Za potrebe postopka odločanja o ukrepih za varstvo koristi otroka v nepravdnem postopku državni tožilec v primerih iz drugega odstavka tega člena na zahtevo centra za socialno delo temu odstopi podatke, zbrane v predkazenskem postopku. Državni tožilec pred odstopom podatkov centru za socialno delo izloči obvestila v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek. Uradni zaznamek o izločitvi shrani v svojem spisu.

(6)

Če se v skladu s četrtim odstavkom tega člena postopek ustavi, dotlej zbrane podatke centru za socialno delo na njegovo zahtevo in za namen iz prejšnjega odstavka odstopi sodišče.

53. člen

(dolžnost pričanja in posredovanja podatkov)

(1)

V predkazenskem in kazenskem postopku ne more biti nihče oproščen dolžnosti pričanja in posredovanja podatkov o mladoletnikovih družinskih, socialnih in ekonomskih okoliščinah, o njegovem psihosocialnem delovanju, zdravstvenem stanju, zlasti duševnem zdravju, o njegovem izobraževanju in usposabljanju.

(2)

Podatke iz prejšnjega odstavka lahko zahteva državni tožilec ali sodišče. Državni tožilec lahko za pridobitev podatkov pooblasti center za socialno delo, sodišče pa center za socialno delo ali center za mladoletnike.

(3)

Državni tožilec sme v zvezi s podatki o mladoletnikovem zdravstvenem stanju center za socialno delo pooblastiti za pridobitev podatkov o tem, ali je mladoletnik že vključen v postopke diagnostike, v programe pomoči ali zdravljenje in druge tovrstne podatke le v obsegu, ki je nujno potreben za presojo verjetnosti, da ima mladoletnik na področju duševnega zdravja težave, zaradi katerih je treba izdelati individualno oceno mladoletnika po interdisciplinarni metodi dela.

54. člen

(vabljenje in vročanje)

(1)

Pristojni državni organ vabi mladoletnika po zakonitem zastopniku, če je določena druga odrasla oseba po tem zakonu, pa po tej osebi, razen če to ni mogoče, ker je treba hitro ravnati.

(2)

Mladoletniku se pisanj ne sme vročati s pritrditvijo na sodno desko.

(3)

Ustno naznanjena odločba se mladoletniku vselej vroči v overjenem prepisu.

55. člen

(elektronsko poslovanje)

(1)

V predkazenskem in kazenskem postopku državno tožilstvo, center za socialno delo in center za mladoletnike vlagajo predloge, mnenja in druge vloge ter prejemajo pisanja od sodišča po varni elektronski poti, kot jo določa zakon, ki ureja kazenski postopek.

(2)

Če poslovanje po varni elektronski poti v skladu s prejšnjim odstavkom ni mogoče, se predlog, mnenje ali druga vloga vloži oziroma pisanje vroči na drug način, ki ga določata ta zakon in zakon, ki ureja kazenski postopek.

56. člen

(stroški kazenskega postopka in premoženjskopravni zahtevek)

(1)

Če je sodišče mladoletniku izreklo vzgojni ukrep, mu sme v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, naložiti plačilo stroškov kazenskega postopka in izpolnitev premoženjskopravnih zahtevkov le, če ima mladoletnik lastne dohodke ali premoženje.

(2)

Ne glede na izrečeno kazensko sankcijo mladoletniku ni mogoče naložiti plačila stroškov, nastalih zaradi izdelave individualne ocene mladoletnika, ali zaradi zagotavljanja pravice do zdravniškega pregleda med odvzemom prostosti.

1. pododdelek: Pristojnost, sestava sodišč in dodeljevanje zadev s področja mladoletniškega kazenskega sodstva

57. člen

(stvarna pristojnost in sestava sodišč)

(1)

Za kazenski postopek proti mladoletniku je stvarno pristojno okrožno sodišče.

(2)

Pri okrožnih in višjih sodiščih je po en ali več sodnikov, ki so posebej usposobljeni za obravnavanje mladoletniških kazenskopravnih zadev (v nadaljnjem besedilu: sodnik za mladoletnike).

(3)

Predsednik senata za mladoletnike pri okrožnem sodišču in vsaj sodnik poročevalec senata za mladoletnike pri višjem sodišču je sodnik za mladoletnike.

(4)

Senat za mladoletnike pri okrožnem sodišču (v nadaljnjem besedilu: senat za mladoletnike) sestavljajo sodnik za mladoletnike in dva sodnika porotnika.

(5)

Sodniki porotniki se imenujejo izmed profesorjev, učiteljev, vzgojiteljev, socialnih delavcev in drugih strokovnjakov s področja dela z otroki oziroma mladoletniki.

(6)

Pri okrožnem sodišču vodi pripravljalni postopek in opravlja druge zadeve v pripravljalnem postopku, sodnik posameznik, ki je sodnik za mladoletnike (v nadaljnjem besedilu: sodnik posameznik za mladoletnike).

(7)

Kadar pri okrožnem sodišču v skladu s tem zakonom ali zakonom, ki ureja kazenski postopek, odloča senat treh sodnikov zunaj glavne obravnave (v nadaljnjem besedilu: zunajobravnavni senat), je vsaj sodnik poročevalec tega senata sodnik za mladoletnike.

(8)

Sodnik posameznik za mladoletnike, ki je vodil pripravljalni postopek, je v isti zadevi predsednik senata za mladoletnike.

(9)

Ne glede na prejšnji odstavek sodnik za mladoletnike, ki je vodil pripravljalni postopek, v isti kazenski zadevi ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je bil po koncu pripravljalnega postopka podan predlog za kaznovanje. Prav tako ne sme opravljati sodniške dolžnosti v isti kazenski zadevi sodnik za mladoletnike, ki je odločal o uvedbi postopka na podlagi zahteve oškodovanca ali če je zunajobravnavni senat na njegovo zahtevo odločil, naj se uvede kazenski postopek.

(10)

O pritožbah zoper odločbe sodnika posameznika za mladoletnike, kadar tako določa ta zakon, in o pritožbah zoper odločbe senata za mladoletnike odloča senat za mladoletnike pri višjem sodišču.

58. člen

(obravnavanje kazenskih zadev proti mladoletnikom)

(1)

Kazenske zadeve proti mladoletnikom na prvi stopnji obravnavajo sodniki za mladoletnike, ki so z letnim razporedom dela sodnikov določeni za reševanje teh zadev.

(2)

Če pripad kazenskih zadev proti mladoletnikom ni tolikšen, da bi bil sodnik za mladoletnike z delom na tem pravnem področju polno obremenjen, se sodnika za mladoletnike z letnim razporedom dela sodnikov določi še za reševanje zadev z drugega pravnega področja.

(3)

Za določitev potrebnega števila sodnikov za mladoletnike se upošteva število prejetih kazenskih zadev proti mladoletnikom, pri čemer se kot prejete kazenske zadeve proti mladoletnikom štejejo zahteve za uvedbo pripravljalnega postopka, predlogi za izrek kazenske sankcije in izrečeni vzgojni ukrepi, katerih izvrševanje še poteka.

59. člen

(krajevna pristojnost)

(1)

Za kazenski postopek je krajevno pristojno sodišče, na katerega območju ima mladoletnik stalno prebivališče. Če mladoletnik nima stalnega prebivališča ali če to ni znano, je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima mladoletnik začasno prebivališče. Če ni mogoče ugotoviti stalnega ali začasnega prebivališča mladoletnika, je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno.

(2)

Ne glede na prejšnji odstavek se sme kazenski postopek proti mladoletniku, ki ima stalno prebivališče, izvesti pred sodiščem, na območju katerega ima mladoletnik začasno prebivališče, če je očitno, da se bo pri tem sodišču postopek lažje izvedel.

(3)

Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se sme izvesti kazenski postopek pred sodiščem, na območju katerega naj bi bilo storjeno ali poskušeno kaznivo dejanje, če je očitno, da se bo postopek pred tem sodiščem lažje izvedel.

2. pododdelek: Združitev in izločitev predkazenskega ali kazenskega postopka

60. člen

(pristojnost za odločanje o združitvi zadev)

Kadar proti istemu mladoletniku teče več predkazenskih ali več kazenskih postopkov pred različnimi državnimi tožilstvi ali sodišči, se glede pristojnosti za odločanje o združitvi teh postopkov in za enoten postopek uporabijo pravila o krajevni pristojnosti po tem zakonu.

61. člen

(izločitev in združitev kazenskega postopka proti mladoletniku s kazenskim postopkom zoper polnoletnega obdolženca)

(1)

Če se mladoletniku očita, da je sodeloval pri kaznivem dejanju skupaj s polnoletnim obdolžencem, se kazenski postopek proti mladoletniku izloči in opravi po določbah tega poglavja.

(2)

Ne glede na prejšnji odstavek se kazenski postopek proti mladoletniku ne izloči in se opravi po določbah zakona, ki ureja kazenski postopek, če je vodenje enotnega postopka nujno za vsestransko razjasnitev stvari.

(3)

Prvi in drugi odstavek tega člena se smiselno uporabljata tudi glede združevanja postopkov proti mladoletniku in zoper polnoletnega obdolženca.

(4)

Na obrazložen predlog državnega tožilca ali zagovornika izda sklep o izločitvi ali združitvi kazenskih postopkov senat za mladoletnike. Zoper tak sklep ni pritožbe.

(5)

Če se opravi enoten kazenski postopek za starejšega mladoletnika in polnoletnega storilca, se glede mladoletnika vselej uporabljajo 10., 11., 44. do 51., 53., 54., 69. do 76., 85., 90., 93., 99. in 100. člen tega zakona in določbe tega zakona o individualni oceni mladoletnika, druge določbe tega poglavja pa le, če njihova uporaba ne ovira izvedbe združenega postopka.

62. člen

(enoten postopek)

Če naj bi obdolženec storil eno kaznivo dejanje kot mladoletnik, drugo pa po dopolnjenem 18. letu, se opravi enoten postopek po določbah zakona, ki ureja kazenski postopek, pred senatom, ki sodi polnoletnim obdolžencem.

3. pododdelek: Individualna ocena mladoletnika

63. člen

(individualna ocena mladoletnika)

(1)

Individualna ocena mladoletnika je ocena tveganja in potreb mladoletnika, ki vplivajo na odločanje glede uvedbe kazenskega postopka, glede sodelovanja mladoletnika v postopku po tem zakonu, izbire in izvrševanja kazenske sankcije in drugih ukrepov, vsebuje pa tudi oceno tveganja glede ponavljanja kaznivih dejanj.

(2)

Za izdelavo individualne ocene mladoletnika se zberejo podatki o mladoletnikovi starosti, njegovem psihosocialnem delovanju, okolju in razmerah, v katerih živi, njegovem zdravstvenem stanju, morebitni posebni ranljivosti in o drugih okoliščinah, pomembnih za opredelitev tveganj in potreb mladoletnika.

(3)

Pri izdelavi individualne ocene mladoletnika se omogoči aktivna udeležba mladoletnika in njegovega zakonitega zastopnika.

64. člen

(interdisciplinarna metoda dela)

(1)

Interdisciplinarna metoda dela je metoda izdelave individualne ocene mladoletnika, ki vključuje hkratno sodelovanje strokovnjakov s področij otroške in mladostniške psihiatrije, klinične psihologije, socialnega dela, socialne pedagogike, delovne terapije in drugih podobnih poklicev.

(2)

Individualna ocena mladoletnika se izdela po interdisciplinarni metodi dela, kadar je to v korist mladoletnika, zlasti pa, kadar:

-

je verjetno, da ima mladoletnik duševno motnjo, težave v duševnem razvoju, druge hujše težave na področju duševnega zdravja ali hujše psihosocialne stiske,

-

naj bi ponavljal lažja kazniva dejanja glede na njihovo naravo in posledice, okoliščine, v katerih naj bi bila storjena, stopnjo mladoletnikove kazenske odgovornosti ali njegove osebne okoliščine, teža teh kaznivih dejanj pa se stopnjuje ali

-

je osumljen storitve kaznivega dejanja z elementi nasilja, za katero je predpisana kazen zapora tri leta ali več.

(3)

Kadar je individualna ocena mladoletnika izdelana po interdisciplinarni metodi dela, vsebuje tudi predlog oblik in metod dela z mladoletnikom in oblik in metod sodelovanja z mladoletnikovimi starši, z drugo osebo, h kateri je nameščen, z rejnikom, s sorodnikom, ki mu je podeljena starševska skrb, ali z drugo osebo, pri kateri mladoletnik živi (v nadaljnjem besedilu: predlog programa obravnave mladoletnika). Predlog programa obravnave mladoletnika se upošteva kot izhodišče za izdelavo osebnega načrta po tem zakonu, individualiziranega programa po zakonu, ki ureja obravnavo otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v vzgoji in izobraževanju, ter individualnega načrta po predpisih, ki urejajo institucionalno varstvo otrok in mladostnikov z motnjami v duševnem razvoju.

65. člen

(center za mladoletnike)

(1)

Center za mladoletnike je notranja organizacijska enota Javnega zavoda Hiša za otroke, katere naloga je izdelava individualne ocene mladoletnika po interdisciplinarni metodi dela.

(2)

Center za mladoletnike opravlja tudi druge naloge v skladu s tem ali drugim zakonom.

(3)

Za izdelavo individualne ocene mladoletnika po interdisciplinarni metodi dela predstojnik centra za mladoletnike imenuje skupino najmanj treh strokovnjakov iz prvega odstavka prejšnjega člena (v nadaljnjem besedilu: interdisciplinarni tim).

(4)

Predstojnik izmed strokovnjakov v interdisciplinarnem timu imenuje vodjo, ki vodi in koordinira delo.

(5)

Predstojnik lahko sestavo interdisciplinarnega tima po potrebi spremeni.

(6)

Določbe drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi v primerih, ko individualno oceno mladoletnika po interdisciplinarni metodi dela izdela center za socialno delo.

66. člen

(zahteva in predlog državnega tožilca za izdelavo individualne ocene mladoletnika)

(1)

Državni tožilec v 30 dneh od prejema kazenske ovadbe naloži centru za socialno delo izdelavo individualne ocene mladoletnika oziroma predlaga sodišču, naj odredi izdelavo individualne ocene mladoletnika centru za mladoletnike, razen če ugotovi, da je kazensko ovadbo treba zavreči:

-

ker naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti;

-

ker je pregon zastaran, dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo ali so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon;

-

ker ni podan utemeljen sum, da je mladoletnik storil naznanjeno kaznivo dejanje;

-

v skladu s prvim odstavkom 79. člena tega zakona, če gre za prvo in lažje kaznivo dejanje glede na naravo in posledice kaznivega dejanja, okoliščine, v katerih naj bi bilo storjeno, stopnjo kazenske odgovornosti ali mladoletnikove osebne okoliščine in brez elementov nasilja.

(2)

Ne glede na prejšnji odstavek lahko državni tožilec v roku iz prejšnjega odstavka vloži zahtevo za uvedbo pripravljalnega postopka brez priložene individualne ocene mladoletnika, če izkaže, da je hkrati zahteval od centra za socialno delo izdelavo individualne ocene mladoletnika ali če hkrati predlaga sodišču odreditev izdelave individualne ocene mladoletnika centru za mladoletnike.

(3)

Če je državni tožilec izdelavo individualne ocene mladoletnika zahteval hkrati z vložitvijo predloga za uvedbo pripravljalnega postopka, center za socialno delo individualno oceno mladoletnika pošlje sodišču in o tem obvesti državnega tožilca.

67. člen

(odločanje o izdelavi individualne ocene mladoletnika)

(1)

Državni tožilec zahteva od centra za socialno delo izdelavo individualne ocene mladoletnika v roku, ki ne sme biti daljši od 30 dni.

(2)

Center za socialno delo izdela individualno oceno mladoletnika v danem roku, lahko pa ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, zlasti okoliščin iz prve alineje drugega odstavka 64. člena tega zakona, v osmih dneh od prejema zahteve predlaga sodišču, da odredi izdelavo individualne ocene mladoletnika centru za mladoletnike.

(3)

Če sodišče oceni, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 64. člena tega zakona, v osmih dneh od prejema predloga iz prvega odstavka prejšnjega člena ali od prejema predloga iz prejšnjega odstavka odredi, da v roku, ki ne sme biti daljši od 45 dni, individualno oceno mladoletnika izdela center za mladoletnike.

(4)

Center za mladoletnike izdela individualno oceno mladoletnika v danem roku, lahko pa v osmih dneh od prejema odredbe sodišča opredeli vsebinske razloge, zaradi katerih meni, da za izdelavo individualne ocene mladoletnika ni potrebna interdisciplinarna metoda dela, če je bila odredba izdana iz razloga po prvi alineji drugega odstavka 64. člena tega zakona, ali pojasni kadrovske in druge okoliščine, zaradi katerih individualne ocene mladoletnika ne bo mogel izdelati v danem roku ter navede rok, v katerem bi individualno oceno mladoletnika lahko izdelal.

(5)

Sodišče po prejemu mnenja centra za mladoletnike, ali če po prejemu predloga iz prvega odstavka prejšnjega člena ali po prejemu predloga iz drugega odstavka tega člena kako drugače izve za okoliščine iz prejšnjega odstavka, v osmih dneh dokončno odloči o tem, kateri od obeh zavodov bo izdelal individualno oceno mladoletnika. Če sodišče odredi izdelavo individualne ocene mladoletnika centru za socialno delo, hkrati odloči o tem, ali naj jo ta izdela po interdisciplinarni metodi dela ob smiselni uporabi tretjega odstavka tega člena.

(6)

Predlog za odreditev izdelave individualne ocene mladoletnika po interdisciplinarni metodi dela lahko vložijo tudi mladoletnik in njegov zakoniti zastopnik, o čemer morata biti poučena hkrati s poukom o pravici do individualne ocene.

68. člen

(posodobitev individualne ocene mladoletnika)

(1)

Če je od izdelave individualne ocene mladoletnika prišlo do pomembnejše spremembe okoliščin iz drugega odstavka 63. člena tega zakona, državni tožilec oziroma sodišče zahteva posodobitev individualne ocene mladoletnika.

(2)

Posodobitev individualne ocene lahko predlagata tudi mladoletnik in njegov zakoniti zastopnik.

4. pododdelek: Ravnanje v primeru ogroženosti mladoletnika

69. člen

(začasni ukrepi za varstvo koristi mladoletnika)

(1)

Če je podan utemeljen sum, da je mladoletnik storil kaznivo dejanje in če sodišče ugotovi, da je mladoletnik ogrožen na način, določen z zakonom, ki ureja družinska razmerja, pa za varstvo njegovih koristi še ni bil izrečen ali ni v teku postopek za varstvo koristi otroka na podlagi zakona, ki ureja družinska razmerja, sme sodišče ob smiselni uporabi določb zakona, ki ureja družinska razmerja, in ob smiselni uporabi določb zakona, ki ureja nepravdni postopek, o udeležencih postopka in njihovem obveščanju za varstvo koristi mladoletnika odrediti:

-

izselitev nasilnega člana iz skupnega stanovanja;

-

prepoved približevanja mladoletniku osebam, ki ga ogrožajo;

-

vstop v stanovanje ali druge prostore, v katerih se mladoletnik nahaja, proti volji mladoletnikovega zakonitega zastopnika;

Zakon o kazenski obravnavi mladoletnikov (ZKOM)

Časovnica