TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-4505/2012-39-04-210-02, 04-220-05 z dne 5. 6. 2014 se odpravi v točki I.1 izreka za znesek davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2007 v višini 585.439,46 EUR, ki je bil odmerjen od davčne osnove v višini 2.545.388,99 EUR po 23 % davčni stopnji, s pripadajočimi obrestmi in posledično tudi v temu ustreznemu delu točke II izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v celoti povrniti njene stroške postopka pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije, stroške revizijskega postopka pa v deležu 35 %; stroški bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

Preden se napravi sklep o zastaranosti tožnikovih obveznosti, bi bilo treba ugotoviti, katero je relevantno pravo, ki mu je podvržena posamezna tožnikova obveznost (glede na to, da gre očitno za razmerja z mednarodnimi elementi), kdaj je posamezna obveznost zapadla in nato tudi kakšen je relevanten zastaralni rok po relevantnem pravu (za gospodarske in negospodarske obveznosti oz. morebiti kaj tretjega), šele na takšni podlagi pa bi nato bilo mogoče ugotoviti, ali so tožnikove predmetne obveznosti dejansko zastarane ali ne. Tega davčna organa nista ugotavljala.

Tožnik je odhodke po računih dobaviteljev A., D., C., B. in Č. iz obdobja 1999-2002 uveljavljal kot davčno priznane že za predmetna leta, odtlej pa jih je kot (neplačane) obveznosti imel evidentirane v bilanci stanja, v skupnem znesku 2.545.388,99 EUR tudi na 1. 1. 2007. Na kakšni podlagi in zakaj je toženka z izpodbijano odločbo tožniku prihodke nato za ta znesek povečala ravno v letu 2007, ne pa že v kakšnem od predhodnih let ali celo kasnejših let, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Katera je tista navezna okoliščina, ki narekuje davčni učinek ravno v letu 2007, torej ni obrazloženo.