TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.040.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega pravdnega postopka po odmeri sodišča v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 25.544,95 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Rok kot bistvena sestavina pogodbe je v poslovni praksi redko tako jasno določen kot v obravnavani zadevi. Praviloma namreč stranke določijo le rok izpolnitve, ne določijo pa posledic v primeru, da obveznost ne bo pravočasno izpolnjena. V takšnih primerih je nedvomno potrebna ustrezna interpretacija, kakšno voljo sta stranki z natančno določitvijo časa izpolnitve želeli izraziti. V obravnavani zadevi pa sta stranki poleg določitve 120-dnevnega roka za ureditev celotnega zavarovanja nedvoumno določili tudi sankcijo v primeru njegove prekoračitve – garancija bo prenehala veljati. Takšen dogovor ne pušča nobenega dvoma, da je bil 120-dnevni rok med strankama dogovorjen kot fiksen rok.