TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 9. člena Zakona o interventnih ukrepih (Uradni list RS, št. 94/10) v delu, v katerem se je nanašal na sodnike, ni bil v neskladju z Ustavo.

Če se zakonodajalec na odločbo Ustavnega sodišča odzove in z novo zakonsko ureditvijo zagreši morebitne nove protiustavnosti, to samo po sebi še ne pomeni kršitve navedenih načel, ampak je nova zakonska ureditev lahko predmet nove ustavnosodne presoje. Za takšen primer gre tudi v obravnavani zadevi, ko se je zakonodajalec na zadnjo odločitev Ustavnega sodišča v zvezi s plačami sodnikov odzval, vprašanje ustavnosti nove ureditve oziroma predpisa, s katerim se ta spreminja, pa je predmet presoje v tej zadevi. Varstvo pred posegi v pravno zavarovano pričakovanje sodnikov, da jim bodo od določenega dne pripadale višje plače, se zagotavlja v okviru 125. člena Ustave. S sklicevanjem na to, da gre za enega izmed interventnih ukrepov za omejitev rasti proračunskih izdatkov, je mogoče upravičiti dopustnost takšnega posega. Ureditvi o uvrstitvi sodniških funkcij v plačne razrede je neskladje z načelom delitve oblasti iz drugega stavka drugega odstavka 3. člena Ustave mogoče očitati le, če vzpostavlja bistvena nesorazmerja med plačnimi razredi funkcij sodnikov v primerjavi s plačnimi razredi funkcij izvršilne in zakonodajne veje oblasti. Tega pa v primeru izpodbijane ureditve, pa čeprav v skladu z njo sodniki še niso bili uvrščeni v končne plačne razrede iz 16. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-L), upoštevaje predvsem to, da je šlo zgolj za prehodno ureditev, ni mogoče trditi. Ni namreč samo po sebi v neskladju z Ustavo, da se je zakonodajalec odločil za postopno odpravo ugotovljene protiustavnosti, ker je hkrati za enak čas zadržal tudi polno uveljavitev končnih plačnih razredov za nosilce drugih dveh vej oblasti.