TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožnik je v svoji izpovedi v tem upravnem sporu „začel“ povezovati svojo narodnost kot razlog za revščino, kar je v nasprotju z izjavami tožnika v upravnem postopku. Utemeljeno toženka opozori, da je tožnik na osebnem razgovoru 17. 1. 2023 zanikal, da bi imel zato, ker je po narodnosti Berber, kdaj kakršnekoli težave in povedal, da zaradi tega, ker je Berber, nikoli ni imel težav. Zgolj izpoved tožnika na naroku, ki je v tem delu drugačna od celotnega upravnega postopka, brez konkretizacije težav, ki naj bi jih imel tožnik zato, ker je Berber, sodišča ne prepriča. Po presoji sodišča ne izkaže, da bi bila tožnikova revščina posledica preganjanja. Pravilna je tudi odločitev, da ekonomski razlogi, ki niso posledica preganjanja, ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito.

Utemeljen pa je sicer tožbeni očitek o kršitvi, ker toženka v postopku tožnika ni seznanila, da je Vlada RS dne 31. 3. 2022 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Maroko ter mu ni pojasnila uporabe koncepta varne izvorne države in svojo odločitev oprla tudi na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. Po presoji sodišča pa to, glede na to, da je toženka zavrnila prošnjo tudi na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 in ne izključno druge alineje 52. člena ZMZ-1, torej gre za „dodatni“ in ne izključni argument toženke ter dejstvo, da je bil tožnik seznanjen s konceptom varne izvorne države z vročitvijo odločbe, saj uveljavlja kršitev v zvezi s tem v tožbi, in da v tem upravnem sporu ni navajal niti izpovedal okoliščin, ki bi terjale drugačno odločitev, napaka po presoji sodišča ni taka, ki bi terjala odpravo izpodbijane odločbe.