TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 250/2020 z dne 11. 5. 2020 in delna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 442/2018 z dne 9. 7. 2019 se razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.

Splošna svoboda ravnanja daje posamezniku pravico, da "razpolaga sam s seboj" in s tem, kar mu je kot osebi lastno, brez zunanjih vplivov; za posameznika je namreč pomembno, da izbere svoj življenjski slog, da razvije svojo osebnost in da živi tako, kot se sam odloči. Splošna svoboda ravnanja temelji v jamstvu nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti ter njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. Navedene pravice imajo posebno tesno zvezo s človekovim dostojanstvom in torej pripoznanjem zmožnosti samostojnega odločanja. Možnost poklicnega in osebnega razvoja, vključno z doseganjem in razvojem statusa, položaja oziroma ugleda v življenjskem okolju so ob nesporni pomembnosti eksistenčne varnosti neločljivi elementi, ki opredeljujejo dostojanstvo in osebnost vsakega posameznika. Splošna svoboda ravnanja, ki se v civilnopravni sferi izraža tudi v pogodbeni svobodi, je pogojena z družbeno vpetostjo in torej tudi z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države iz 2. člena Ustave. Čeprav to načelo ne ureja neposredno človekovih pravic in temeljnih svoboščin, se pri opredelitvi njihove vsebine kot temeljno vrednostno izhodišče ustavne ureditve lahko izraža v večji ali manjši meri, kar vpliva na razlago vsebine navedenih pravic in svoboščin, zagotovljenih z Ustavo. V večji meri se to načelo izraža v primerih, ki jih je (jezikovno ali vrednostno) predvidel že ustavodajalec, vendar tudi v primeru splošne svobode ravnanja, ki se sicer v temelju povezuje z njenim negativnim statusom, ni brez pomena. Izrazitejša je v primeru večplastno asimetričnih razmerij in eksistenčnih razpolaganj, ko lahko z normativno močjo ustavnega vrednostnega izhodišča z obveznostjo varstva v pozitivnem pomenu celo povratno (so)določa in (so)pogojuje možnost uresničevanja splošne svobode ravnanja v življenjski stvarnosti. Tako splošna svoboda ravnanja ne zavezuje samo zakonodajalca, temveč tudi sodno vejo oblasti, ki jo po ustaljeni ustavnosodni presoji zavezuje dolžnost ustavnoskladne razlage.   Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev lahko bistvenega pomena in so dopustne, v obrazložitvi tudi opredeli. Pravica do opredelitve se nanaša tudi na pravna vprašanja. Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je zahteva po obrazloženosti odločbe lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti le v primeru, če je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sporno pravno stališče in se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih trditev in pravnih naziranj stranke.   Ko izpodbijana sodna odločba temelji na dveh (ali več) nosilnih stališčih, mora pritožnik za uspeh z ustavno pritožbo izkazati protiustavnost obeh (oziroma vseh) stališč.   S trditvami o posebni občutljivosti obravnavanega razmerja z vidika možnosti svobodnega razvoja družine in grožnje materialni podstati lastne eksistence, ki je bila izpostavljena neobičajnemu, nepredvidljivemu in neomejenemu tveganju mednarodnega valutnega trga, sta pritožnika po vsebini uveljavljala ravno zahtevo po vrednotenju pozitivnega vidika pogodbene svobode kot izraza splošne svobode ravnanja. V teh okoliščinah presoje torej ni dopustno zožiti izključno na vprašanje negativnega vidika pogodbene svobode in brez opredelitve do konkretnih navedb in pravnih naziranj pritožnikov. Navedeno je posebej poudarjeno prav v okoliščinah obravnavanega razmerja banke s potrošnikom, ko gre za izrazito (informacijsko, premoženjsko, strokovno) asimetrično razmerje. V takem razmerju ni absolutno izključena možnost čezmerne (ali izključne) uveljavitve interesov močnejše stranke in s tem nevarnost udejanjanja zgolj navidezne avtonomnosti. V tem smislu splošna svoboda ravnanja, ki se izraža tudi v pozitivnem vidiku pogodbene svobode, pomeni na ustavni ravni utemeljeno zahtevo po tem, da se sodišče ob upoštevanju okoliščin primera v obrazložitvi opredeli do njene teže v razmerju do sicer tudi varovanega negativnega vidika pogodbene svobode. V nasprotnem primeru lahko pojmovanje pogodbene svobode z osredotočenjem izključno na njen negativni vidik pomeni nevarnost zanikanja svobode s sredstvom, ki naj bi to svobodo ravno zagotavljalo. Ustavnopravno torej ni mogoče nujno vnaprej zaključiti, da je izpolnjena pojasnilna dolžnost kot del izravnave večplastne asimetrije edina upoštevna pozitivna razsežnost splošne svobode ravnanja. Takšna absolutizacija negativnega vidika pogodbene svobode v okoliščinah obravnavanega primera pomeni prav ustavnopravno nedopustno pojmovanje pogodbene svobode, ki potrošnika ne glede na osebne okoliščine ter naravo posla pri izrazito tvegani ključni življenjski odločitvi kot negativno eksternalijo povsem prepusti prostemu trgu. Kategorično stališče sodišč, da pozitivni vidik splošne svobode ravnanja, v tem primeru vprašanje presoje (ne)poštenosti pogodbenega pogoja, ob izpolnjeni pojasnilni dolžnosti (jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja) nikdar ne more biti pravno upošteven, je torej v nasprotju s splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave.   Opozorilo na odsotnost (neposrednega) prenosa drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS v povezavi z minimalno harmonizacijo in dopustnostjo širše presoje na ravni Direktive 93/13/EGS po razumni pravni presoji ni očitno neutemeljeno in do te mere vnaprej neupoštevno brez dimenzije prava Evropske unije, da od pritožbenega sodišča na podlagi pravice do izjave ne bi zahtevalo vsaj obrazloženega odgovora. Ker se sodišči do teh navedb nista opredelili, sta prekršili 22. člen Ustave.   Če pojasnilna dolžnost po naziranju sodišč lahko nastopa kot edini (odločilni) korak presoje, se jedro njene vsebine v bistveni meri povezuje z jamstvom splošne svobode ravnanja, saj z izravnavo vidika informacijske asimetrije hkrati pomeni edini branik potrošnikove subjektivitete pri sklepanju presojanega kreditnega razmerja. V tem primeru je pravica pritožnikov do opredelitve in do obrazložene sodne odločbe (ter na drugi strani ustrezna dolžnost sodišč) še posebej poudarjena.   Ko se nacionalno sodišče v postopku, ki ga vodi, sreča z vprašanjem, katerega rešitev je v izključni pristojnosti Sodišča Evropske unije, in je to sodišče na to vprašanje že odgovorilo, mora pri presoji, skladno z načelom lojalne razlage, upoštevati v sodbi opredeljena merila, s katerimi so opredeljeni pojmi iz prava Evropske unije, ki so bili predmet razlage. Ker iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, na kakšen način je bil izpolnjen standard pojasnilne dolžnosti v smislu zahtev Direktive 93/13/EGS, je sodišče prve stopnje kršilo pravico pritožnikov do obrazložene sodne odločbe. S pritrditvijo razlogom prvostopenjske sodbe tudi drugostopenjsko sodišče ni vsebinsko odgovorilo na navedbe pritožnikov v pritožbenem postopku, s čimer je samo kršilo njuno pravico do opredelitve.   Navedbe o kvalificiranem poznavanju valutnega trga in narave povezanih tveganj na strani banke v povezavi s ključnimi značilnostmi dolgoročne kreditne pogodbe v tuji valuti in transparentnostjo premoženjskega položaja pritožnikov že na podlagi Direktive 93/13/EGS in meril, ki jih je v tej zvezi razvilo Sodišče Evropske unije, pomeni upoštevni element presoje (ne)poštenosti, zato bi se sodišči do njih morali opredeliti že na podlagi zahtev v okviru vzpostavljene minimalne harmonizacije.   Ustavnopravna jamstva splošne svobode ravnanja se poudarjeno izražajo prav s presojo meril nepoštenosti pogodbenih pogojev v skladu s kriteriji, ki jih predvideva Zakon o varstvu potrošnikov. V tem smislu tudi splošna svoboda ravnanja na sodišča poudarjeno naslavlja dolžnost po posebej skrbni obrazložitvi meril (ne)poštenosti ob njihovi ustavnoskladni razlagi in vselej ob upoštevanju vsaj minimalnih jamstev Direktive 93/13/EGS. Ob upoštevanju ustavnoskladne razlage pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja ni mogoče spregledati, da na podlagi temeljnih okoliščin posla, na katere sta pritožnika posebej opozarjala, pride do izgube eksistenčne dobrine ali znatnega posega v osebnostni razvoj pritožnikov in njune družine povsem neodvisno od spremembe njune kreditne sposobnosti (mesečnih prihodkov), ki se zgodi povsem izven njune sfere in pričakovane stabilnosti financiranja. Tudi s tem ko sodišči pri presoji nepoštenosti navedenih vidikov nista upoštevali, sta kršili pravico pritožnikov do opredelitve ob upoštevanju dolžnosti.