TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega I.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni I.V. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Razlika med goljufijo po 217. členu KZ in preslepitvijo pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po 235. členu KZ je v tem, da storilec pri kaznivem dejanju goljufije zasleduje pridobitev protipravne premoženjske koristi, tega elementa kaznivega dejanja pa pri kaznivem dejanju po 235. členu KZ ni.

Če je obsojenec menil, da je seznanitev sodnice z izjavo, ki jo je dal policiji, vzbudila dvom o njeni nepristranskosti, je imel možnost, da bi zahteval njeno izločitev, in to takoj, ko je izvedel za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave (2. odstavek 41. člena ZKP).

Razpravljajoča sodnica je na glavni obravnavi s predočenjem listin v teku obsojenčevega zagovora ravnala vsebinsko enako, kot da bi mu postavljala vprašanja, s čimer je kršila 2. odstavek 324. člena ZKP.