TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanem delu (1., 2. in 4. tč. izreka) potrdi.

 

Zakonodajalčev namen z opredelitvijo višino zavarovalne vsote je v tem, da se omeji jamstvo zavarovalnice samo v primeru izjemnih katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto. V okoliščinah, ko ne gre za tovrstne primere pa je zavarovanje odgovornosti lastnika motornega vozila nudila oškodovancu zaščito s tem, da se lahko z neposrednim zahtevkom do zavarovalnice poplača, razen, če gre za izjemne primere, ko nastala škoda presega višino zavarovalne vsote. V okoliščinah visoke inflacije bi bil navedeni namen zakonodajalca v zaščiti oškodovanca lahko vsaj deloma dosežen samo ob sprotnem usklajevanju višine zavarovalne vsote z razvrednotenjem denarja v posledici inflacije. V kolikor izvršilna oblast, v pristojnosti katere je bila določitev višine zavarovalne vsote, tega zakonodajalčevega namena ni zasledovala s sprotnim usklajevanjem višine zavarovalne vsote, takšen odlok ni več uresničeval namena zakona. Ker je sodišče pri odločanju vezano na ustavo in zakon (3. člen Zakona o sodiščih) je potrebno podzakonski akt razlagati skladno z zakonodajalčevim namenom.