TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornika obd. I. K. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi glede premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancev Z. P. v višini 6.653,98 EUR, I. G. v višini 2.859,73 EUR, Z. Š. v višini 4.766,58 EUR, T. R., v višini 3.751,18 EUR, I. P. v višini 2.290,68 EUR in J. D. v višini 15.571,34 EUR, ki se nanaša na obd. I. K. razveljavi.

II. V preostalem delu pa se pritožbi zagovornika obd. I. K., v celoti pa pritožba zagovornika obd. F. S. zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obdolženi F. S. je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Prekršek tako predstavlja le golo kršitev predpisa, medtem ko gre pri kaznivem dejanju za poseg v pravno zavarovano dobrino, ki pa se navzven izkazuje s prikrajšanjem delavcev. Predmet kazenskega postopka po drugem odstavku člena 196 KZ-1 so torej dalj časa trajajoča ravnanja obeh obdolžencev, ki se nanašajo na različna področja delovnopravnih predpisov in katerih posledice so se manifestirale v oškodovanju v tenorju izreka izpodbijane sodbe navedenih delavcev. Glede na navedeno je torej tudi po oceni pritožbenega sodišča tako, kot je pravilno razlogovalo že prvo sodišče, mogoče zaključiti, da obd. F. S. v tem kazenskem postopku ni obravnavan za historični dogodek, ki bi imel tako, kot neutemeljeno trdita obrambi obeh obdolžencev, podlago v identičnih oziroma v bistvenem enakih dejstvih, kot so jih imela ravnanja, zaradi katerih je bil zoper obd. F. S. že voden postopek o prekršku in zaradi katerih so mu bili kot odgovorni osebi izdani tudi prej citirani PN.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja v napadeni sodbi namreč izhaja poslovanje družbe S. O., ki je bila že v letu 2010 blokirana zaradi izvršb in neplačevanja prispevkov, torej gre za obravnavanje ves čas istega historičnega dogajanja, v katerem niso bili plačani prispevki in izplačane plače delavcem, naveza in podpora obd. I. K. pa je v izreku zadostno konkretizirana v omogočanju, da je kot edini družbenik in direktor družb O. d.o.o., omogočil promet preko TRR družb K. d.o.o. in O. d.o.o., kamor se je polagala gotovina, prejeta iz naslova opravljanja trgovinske dejavnosti S. O. Zato je prvo sodišče takšno podporo obd. I. K. utemeljeno prepoznalo (le) kot pomoč in ne kot sostorilstvo in štelo v tem delu kot dejanskega poslovodjo obd. F. S., kot zakonitega zastopnika S. O. ter v nadaljevanju prepričljivo in vzorno obrazložilo, da je bilo tudi zaposlovanje delavcev le v domeni obd. F. S. in ne obd. I. K. Dopustitev obd. I. K. za polaganje gotovine na TRR obeh njegovih družb pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nedvomno ravnanje podpore, ki je pripomoglo k ohranjanju poslovanja družbe S. O., saj bi brez tega že v letu 2010 v skladu z določbami ZFPPIPP morali biti izvedeni ukrepi finančnega prestrukturiranja, oziroma bi moral biti vložen predlog za stečaj (ta je bil šele v letu 2012), šele v letu 2013 pa se je zgodil izbris te družbe brez likvidacije.

Strinjati pa se je s pritožbenimi navedbami, da je v delu, ki se nanaša obd. I. K. nepravilna odločitev prvega sodišča, ko je tudi obd. I. K. (nerazdelno) bila naložena dolžnost plačila premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancem. Skladno s pritožbenimi navedbami namreč drži, da so oškodovani delavci, imena katerih izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe svoje premoženjskopravne zahtevke priglasili v postopku, ki se je do tedaj vodil le zoper obd. F. S. pri Okrajnem sodišču v Žalcu (v fazi posameznih preiskovalnih dejanj), medtem ko so v fazi sojenja pri tako postavljenih premoženjskopravnih zahtevkih (le) vztrajali in nihče izmed njih ni izrecno navajal, da tak premoženjskopravni zahtevek naslavlja tudi zoper obd. I. K. Zato ima pritožba prav, da ne vzdrži obrazložitev prvega sodišča (točka 94), v katerem je le-to sicer pravilno izhajalo iz členov 101 in 102 ZKP, ki uzakonjata podajo predloga za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, v nadaljevanju pa nato nepravilno razlogovalo aktivno legitimacijo v zvezi s podajo premoženjskopravnega zahtevka navedbo, da je naslovnik premoženjskopravnega zahtevka vsakokratni udeleženec, zoper katerega je kazenski postopek uveden, ne da bi ga moral upravičenec še posebej opredeliti. Zato je v tem delu bilo potrebno pritožbi ugoditi zaradi kršitve drugega odstavka člena 102 ZKP in izpodbijano sodbo v odločitvi o premoženjskopravnih zahtevkih, ki se nanaša na obd. I. K. na podlagi zakonskega pooblastila iz šestega odstavka člena 392 ZKP razveljaviti.