TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Sicer je res, kar zatrjuje pritožnik, da so predmeti, ki jih je obtoženec izročil na poziv policistov, fizični dokaz, ki je obstajal neodvisno od obtoženčeve volje in katerega je policist zaznal že pred pozivom za izročitev, vendar glede na to, da je nedvomno obstajal osredotočen sum, da je obtoženec storil kaznivo dejanje ali vsaj prekršek, bi moral biti obtoženec pred pozivom za izročitev, po drugem odstavku 52. člena ZNPPol poučen o privilegiju zoper samoobtožbo, v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP. Njegova izročitev pa nedvomno predstavlja testemonialni dokaz in se nikakor ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da izročeni predmeti v kontekstu izročitve niso imeli lastne sporočilne vrednosti. Ugotovljeno je bilo namreč, da je obtoženec v torbico skril manjšo PVC vrečko in alu zavitek, v vozilu pa je bilo več pripomočkov za uživanje prepovedane droge, kar je nedvomno sporočalo, da je storil kaznivo dejanje ali prekršek.

Zakonitost izvajanja pooblastil policije iz 52. člena ZNPPol je namreč odvisna od tega, ali je zoper obtoženca v trenutku pozivanja na izročitev predmetov sum že osredotočen. Če je že pred pozivom policista na izročitev predmetov obstajal osredotočen sum, da je obtoženec storil bodisi prekršek, bodisi kaznivo dejanje, opustitve dolžnosti policista, da osebi poda pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ni mogoče opravičiti s sklicevanjem na četrti odstavek 52. člena ZNPPol.