TFL Vsebine / TFLGlasnik

Ustavno sodišče je v ustavni demokraciji enkratna institucija. Razumevanje njegove sistemske vloge, predvsem pa razumevanje tehnike in normativne moči ustavnosodnega pravotvorja je pogojeno s filozofijo ustavne demokracije, temeljnih človekovih pravic in novega evropskega ustavništva. Domače pravoslovje se je predolgo upiralo spremembam v učenju o ustavnosodnem pravotvorju, ki znatno presega (zastarelo) učenje o ustavnem sodišču kot zgolj t. i. negativnem zakonodajalcu.

Začetki učenja o evropskem tipu ustavnega sodstva so bili pogojeni predvsem s (Kelsnovo) težnjo po izdelavi čiste normativne teorije prava, današnje učenje pa mora biti osredotočeno predvsem na filozofijo legitimnosti temeljnih pravic in svoboščin, razpravljajoče ustavne države in diskurzne ustavne demokracije. Za utemeljevanje pristojnosti in tehnik ustavnosodnega pravotvorja, tudi za razumevanje legitimnosti in razsežnosti t. i. pozitivnega ustavnosodnega aktivizma, je pomembno tudi, kakšen je model konkretne ustavne demokracije. Avtor utemeljuje model slovenske ustavne demokracije (ki jo razume moralno in deontološko) kot temeljski model.

»Dejstvo je, da ustavna sodišča ustvarjajo pravo« (Zupančič, 2003: 57).

Citat bi moral povedati vse. Čeprav ne pove prav vsega, pove dovolj in odraža bistvo sodobnega ustavništva in njegove osrednje prvine – ustavnosodnega pravotvorja. Njegov avtor je bil prvi, ki je v slovensko pravoslovje in pravno učenje analitično in odločno vnesel drugačno, pravilno razumevanje sistemske vloge in delovanja sodobnih ustavnih sodišč. Predvsem – in to je bilo odločilno – glede očitne in z logično pravoslovno nujnostjo utemeljene preseženosti teorije o ustavnem sodišču kot zgolj o t.i. negativnem zakonodajalcu. Imel sem ta privilegij, da sem lahko ob neformalnem mentorstvu prof. Boštjana M. Zupančiča takšno učenje o ustavnem sodstvu in ustavniške (teoretične in filozofske) vzporednice tega učenja študijsko in publicistično nadgradil. In imel sem tudi to srečno možnost, da sem lahko v nacionalnem okolju fakultetnega poučevanja prava, ki je bilo takemu učenju skrajno nenaklonjeno, temo o vsebinskih razsežnostih ustavne demokracije, materialni teoriji legitimnosti in ustavnosodnem pozitivnem pravotvorju postavil v središče doktorske disertacije Legitimnost kot prvina političnih in pravnih konceptov sodobne ustavne demokracije (2007) ob mentorstvu – in prav zahvaljujoč mentorstvu – prof. Cirila Ribičiča.

Kot pripadniki nacionalne pravoslovne skupnosti (vendar le pogojno – in razvsebinjeno

• skupnosti, zaradi skoraj popolne odsotnosti »razpravljanja« kot tistega nujnega pogoja, zaradi katerega bi nacionalno pravoslovje res lahko imenovali za »razpravno nacionalno pravoslovje« in za »razpravljajočo pravoslovno skupnost«) pa smo bili priča srečnim okoliščinam, da sta predvsem prvi dve generaciji ustavnih sodnic in sodnikov pri ustavnosodnem odločanju uresničevali filozofijo ustavnosodnega pravotvorja – z jasnim, odločnim in odgovornim zavedanjem, kaj je to ustavnosodno pravotvorje in zakaj je tako zelo pomembno za razpravljajočo ustavno demokracijo in vladavino prava
• tudi z občasnim ustavnosodnim aktivizmom. Ob tem pa je pomembno, da je prof. Ribičič v vlogi sodnika ustavnega sodišča premišljeno in ustvarjalno prevzel to učenje ter tako filozofijo sistemske funkcije ustavnega sodišča in ustavnosodnega odločanja. Arhiviral in ovekovečil jo je v monografiji, ki že v naslovu sporoča osrednjo miselno premiso glede ustavnega sodstva: Človekove pravice in ustavna demokracija. Ustavni sodnik med negativnim in pozitivnim aktivizmom (2010). Zato sem izbral naslovno temo za simbolično podčrtanje akademskega jubileja prof. dr. Cirila Ribičiča s tem zbornikom. Njegov ustavnosodni, akademski in publicistični prispevek k filozofiji ustavne demokracije in ustavnosodnega pravotvorja, kot jo je poskusil v slovensko pravoslovje vnesti prof. Zupančič in kot jo utemeljujem pri svojem akademskem in publicističnem delu, je pomemben in znaten.

1 Vsebinska ustavna demokracija

Ustavnosodno odločanje je že v prejšnjem stoletju očitno in znatno preseglo negativno- zakonodajno varstvo ustavnosti in se je razvilo v proces vsebinskega in pozitivno pravotvornega varstva ustave in ustavnosti. Po otipljivem zgledu ameriškega judicial review in povsem razumljivo. Razvoj teorije, politike in filozofije glede razumevanja in uresničevanja temeljnih ustavnih (nacionalnih) ter človekovih (mednarodnopravno) pravic in svoboščin je nujno vključeval tudi razvoj sodnega nadzora sui generis nad to tvarino. Razvilo in utrdilo se je »novo ustavništvo« (Stone, 2000: 1), ki filozofsko in politično, teoretično in konceptualno, normativno in aplikativno na enkraten način označuje pestre institucionalne okoliščine in njihove prepletene razsežnosti, v katerih mora biti vsakokratna zakonodaja – parlamentarna, izvršilna in neposredno demokratična – skladna s kriteriji in merili, zahtevami in cilji ustave; sicer je lahko kot neustavna razveljavljena.

Stone Sweet (2000) sijajno pojasni ta razvoj. Normativne zahteve, ki jih vsebuje ustava, so izhodišče, ki je vsebinsko konkretizirano kot interpretacija ustave, to pa predvsem izvajajo ustavna sodišča. Delo vlad kot dejanske zakonodajne oblasti in z njimi tesno povezanih parlamentov, v katerih imajo vlade kot dejanska zakonodajna oblast večino, je določeno in omejeno z normativno gosto mrežo ustavnih zapovedi in omejitev. Posledično se odvija (res bolj v teoriji in še premalo v praksi) proces t. i. judikalizacije (angl. judicialization) ali posodnikovanja političnega odločanja. Zakonodajno odločanje namreč mora (bi moralo!) vključevati tudi nekatere temeljne značilnosti ustavnopravnega oziroma ustavnosodnega razlogovanja, saj zakonodajna oblast mora upoštevati tisto, kar je o ustavi in ustavnosti že odločilo ustavno sodišče, ob tem pa mora predvideti, kaj bo glede na ustavnosodne pravodajne precedense o ustavnosti zakonodajnih odločitev v prihodnje reklo ustavno sodišče, če pride do spora pred tem sodiščem glede zakonodajnega ukrepa države. Ustavni sodniki zato – logično in prisiljujoče nujno – de facto posegajo v zakonodajni proces: z interpretacijo ustave in z odločanjem v konkretnih zadevah tudi s tehnikami ustavnosodnega pozitivnega pravotvorja (ustavnosodnega aktivizma). Ustavni sodniki in sodnice določajo omejitve zakonodajni dejavnosti, na novo oblikujejo okolje političnega odločanja in občasno celo sami (ustavnosodno-aktivistično) oblikujejo sorazmerno natančne pravne določbe. Kot rečeno, »ustvarjajo pravo« (Zupančič, 2003: 57). Logično in nujno.

Proces krepitve moči ustavnosodnega nadzora nad zakonodajo in rednim sodstvom se še vedno in dokaj pogosto sooča z očitki o uveljavljanju »oblasti ustavnih sodnikov«. Po eni strani je tak očitek na mestu, če ustavno sodišče očitno prekorači svoje pristojnosti s pretirano politično presojo namesto pristne ustavnopravne in pravno filozofske. Vendar po drugi strani ti očitki prepogosto pozabljajo na nekatere najpomembnejše legitimacijske temelje in razloge legitimnosti ustavnosodnega odločanja, ki z logično nujnostjo izhajajo iz značilnosti sodobne evropske ustavne demokracije. Posebej ustavne demokracije temeljskega tipa, ki v središče legitimnosti in vladavine prava postavlja filozofijo, koncepte in doktrino pravne zaščite temeljnih človekovih pravic in svoboščin, izhajajoč iz dediščine razsvetljenstva in judikature Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) glede prava Evropske konvencije o človekovih pravicah. To dogajanje determinira sodobno (novo) evroustavništvo, s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami v središču. Predvsem pa taki pavšalni očitki zgrešijo bistveno razlikovanje med »vladavino sodnikov« in »vladanjem s sodniki«. Slednje gre razumeti kot zagotavljanje večje moči sodne veje oblasti, kar pa je navsezadnje (kot je vselej učil prof. Zupančič) pogoj za vzpostavitev višje ravni vladavine prava.

Celoten članek je dostopen za naročnike!