TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijani točki I izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

IV. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Na prvi pogled res izgleda, da bi se lahko izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika nanašalo le na razpolaganja, ki so bila izvršena že po nastanku terjatve upnika, ko je dolžnik že v celoti vedel za obstoj in obseg svoje obveznosti nasproti upniku. Vendar pa vnovični pregled tovrstne normativne ureditve pokaže, da dikcija „ne glede na to, kdaj je nastala“, lahko zajema tudi primere, ko je bilo pravno dejanje, predmet izpodbijanja, storjeno, preden je v pozneje nastalem obligacijskem razmerju prišlo do nastanka upnikove terjatve. V vidu je treba imeti sedanjo ureditev po OZ, kot tudi ureditev po prej veljavnem Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). V tej smeri se v bistvu zakonska ureditev ni v ničemer spremenila v razmerju med obema zakonoma. Tako kot sedaj prvi odstavek člena 255 OZ je tudi prvi odstavek člena 280 ZOR določal, da lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, tudi ne glede na to kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov (ob enaki domnevi, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve). Gre tedaj za povsem identičen tekst, ki ga je OZ v celoti povzel po ZOR.

Četudi obstoječi komentarji k OZ neke izčrpne obrazložitve v tej smeri ne vsebujejo, pa jih je zato, ob povsem enaki zakonski dikciji, treba poiskati v komentarjih k ZOR (na komentar k ZOR se npr. sklicuje tudi dr. Luigi Varanelli v članku Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ali actio Pauliana v ureditvi OZ, objavljenem v Pravni praksi številka 5/2003. Tako pa ni mogoče spregledati stališča v Komentarju Stojana Cigoja, k ZOR – druga knjiga, stran 991, da ima pravico do izpodbijanja vsak upnik ki ima dospelo terjatev, to pa pomeni, da ni potrebno, da bi upnik obstojal že takrat, kot upnik, ko je dolžnik storil izpodbijano dejanje. Lahko je postal upnik šele pozneje. Pri tem se dr. Stojan Cigoj sklicuje tudi na komentarje hrvaških avtorjev k ZOR.

Iz Komentarja k ZOR-u avtorja Blagojeviča – prva knjiga, stran 977, tako izhaja, da je ureditev po ZOR glede tovrstnega inštituta (enako tedaj pozneje po OZ) sledila germanskemu sistemu, ki dopušča možnost izpodbijanja tudi v korist upnika, katerega terjatev je nastopila po aktu izpodbijanja. Zato tudi navedeni avtor meni, da je treba termin „ne glede na to, kdaj je nastala terjatev“, razumeti tako, da je lahko nastala tudi po izpodbijanem dejanju. Enakega mnenja je tudi že navedeni pisec članka v reviji Pravna praksa.

Glede na navedeno tudi po mnenju pritožbenega sodišča stališče sodišča prve stopnje, da je lahko varovana tudi upnikova terjatev, ki je nastala že po izpodbijanem pravnem dejanju dolžnika, ni napačno. Končno je mogoče takšno stališče obrazlagati tudi z dejstvom, da so za uveljavljanje inštituta izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika predpisani sorazmerno kratki roki. Tako pa s tega vidika ne more biti pomislekov glede verjetno izkazanega obstoja terjatve tožnice v dani zadevi in tovrstni toženkin pritožbeni ugovor ni utemeljen.