IZREK
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 439/2002 z dne 11. 5. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1291/2000 z dne 6. 2. 2002 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.
EVIDENČNI STAVEK
Dejstvo, da pritožnica pravo razume drugače od sodišč, ter da sta sodišči njene tožbene in pritožbene ugovore zavrnili, še ne pomeni, da je odločitev sodišča pristranska in da sodišči nista upoštevali njenih tožbenih in pritožbenih navedb. Zgolj to, da odločitev sodišča ni takšna, s kakršno bi se pritožnica strinjala, pa ne zadošča za utemeljitev zatrjevanih kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela neenakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave), pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave in 6. člena EKČP.
Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, v že končanem pritožbenem postopku v upravnem sporu. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.