TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka nasprotuje odločbi in s tem upravnemu aktu, kar pomeni, da že glede na vrsto oziroma naravo izpodbijanega akta upravičenosti za tožbo neposredno na podlagi 4. člena ZUS-1 ne izkazuje. Uveljavljanje kršitev določb Ustave pri tem ni odločilno. Tožbo proti odločbi Banke Slovenije o izrednem ukrepu lahko vloži banka.

Tožeča stranka ima možnost, da toži na povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi ukrepa, in na ta način uveljavlja sodno varstvo na podlagi določb 350.a člena Zban-1. Zahteva lahko razliko med škodo, ki ji je nastala z odvzemom upravičenj, ki jih ima kot imetnik delnic in obveznic in med višino poplačila, do katere bi bila kot njihov imetnik upravičena v primeru stečaja banke, torej povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi ukrepa in s tem tiste škode, ki ji je nastala zaradi odločbe. V konkretnem primeru ni povsem izključena tudi presoja upravičenosti ukrepa in s tem presoja zakonitosti izdane odločbe.

Tožnicam pravica do sodnega varstva s specialno ureditvijo v 350.a členu ZBan-1 ni odvzeta. Njihova ostala upravičenja, ki jih imajo kot delničarji, so še posebej varovana z določbami 347. člena istega zakona.

S svojimi navedbami, s katerimi utemeljuje kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, tožeča stranka ne prepriča in ne pove, v čem bi bil njen položaj v primeru upravnega spora boljši od tistega, ki ga ima v primeru zahteve za povrnitev škode iz 350.a člena ZBan-1, vprašanje dostopa do informacij o banki, ki so potrebne za oceno vrednosti premoženja banke v primeru stečaja, pa se rešuje v okviru splošnih pravil o dostopu do informacij za namene pravdnega postopka. Sodišče zato tožbenim navedbam o neustavnosti zakonske ureditve v pogledu sodnega varstva ni moglo slediti in zato tudi ni sledilo predlogu, da se zahteva presoja ustavnosti zadevnih določb pred Ustavnim sodiščem.