TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se glasi:

"Tožena stranka M. p.o., Ljubljana je dolžna tožeči stranki G. L. izplačati solidarnostno pomoč za leto 1996 v višini 130.124,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1998 dalje do plačila in za leto 1997 v višini 134.547,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1998 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v znesku 48.350,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2001 do plačila, vse v 8 dneh.

Kar tožnik zahteva iz naslova plačila zakonitih zamudnih obresti več, se zavrne".

 

Za uveljavljanje solidarnostne pomoči ne veljajo prekluzivni, ampak zastaralni roki. Delavec lahko zahtevek za izplačilo solidarnostne pomoči kot denarne terjatve uveljavlja neposredno na sodišču, v skladu z 2. odst. 83. čl. ZTPDR.

Kljub neustezni ureditvi solidarnostne pomoči v KPDKML, sodišče ne more odreči odločanja o višini solidarnostne pomoči, če ne pride do dogovora, saj bi v primeru izpolnjevanja pogoja za pridobitev solidarnostne pomoči (bolezni nad 3 mesece), to dejansko pomenilo odklonitev sodnega varstva. V takem primeru je sodišče dolžno upoštevati okoliščine posameznega primera (2. odst. 68. čl. KPDKML) in primerjalno ureditev višine pomoči v drugih primerih. Navedena KP namreč konkretno določa višino solidarnostne pomoči v primeru smrti ožjega družinskega člana, ob nastanku težje invalidnosti ali elementarne nesreče.

Ker v 68. čl. navedene KP rok za izpolnitev tudi ni določen, tožnik pa ni konkretiziral, kdaj naj bi se obrnil na delodajalca, je potrebno pri opredelitvi zamude tožene stranke upoštevati določbo 324. čl. ZOR, kar v konkretni zadevi pomeni zamudo tožene stranke od vložitve tožbe dalje.