TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Škoda, ki jo povzroči vojaška oseba s svojim nezakonitim ali
nepravilnim delom, je storjena v zvezi z opravljanjem službe tudi
tedaj, če vojaška oseba, ki opravlja službo z orožjem, uporabi orožje
za naklepno kaznivo dejanje. Za škodo, ki izvira iz takega kaznivega
dejanja, odgovarja federacija na podlagi 1. tč. 1. odst. 225. čl.
zakona o službi v oboroženih silah (Ur.l. SFRJ, 32/78).

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženima
strankama naložilo, da sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki
vtoževani znesek s pripadki ter povrniti stroške postopka.
Tožena stranka Država SFRJ, komanda V.P.... je vložila proti sodbi
sodišča prve stopnje pritožbo. Uveljavljala je pritožbeni razlog
zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj sodišče druge
stopnje tožbeni zahtevek, v kolikor je naperjen proti njej, kot
neutemeljen zavrne.
Sodišče druge stopnje je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V
razlogih svoje odločitve je med ostalim navedlo:
'Vsa za odločitev v tej pravdni zadevi odločilna dejstva so v bistvu
med strankama nesporna. Toženec je kot vojak vojne pošte... med
opravljanjem službe spremljevalca obmejne kontrole ustrelil srno, za
katero tožeča stranka v tej prravdni zadevi zahteva odškodnino.
Tožeča in tožena stranka Država SFRJ, komanda V.P.... si le različno
razlagta določilo 1. tč. 1. odst. 225. čl. zakona o službi v
oboroženih silah (Ur.l. SFRJ, št. 32/78), ki zavezuje federacijo k
povračilu škode, ki jo povzroči vojaška oseba občanom ali pravnim
osebam s svojim nezakonitim ali nepravilnim ravnanjem v zvezi z
pravljanjem službe. Tožeča stranka je mnenja, da ji je toženec kot
vojak povzročil škodo v zvezi z opravljanjem službe, takega mnenja je
bilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, tožena stranka
Država SFRJ pa je drugačnega mnenja.
Poudarja namreč, da je toženec kot vojak ustrelil srno iz
objestnosti, čeprav mu je vodja patrole to prepovedal. Zaradi svojega
ravnanja je bil toženec kot vojak tudi spoznan za krivega storitve
kaznivega dejanja. Njegovo dejanje ni imelo nobene zveze z
opravljanjem njegovih službenih dolžnosti, saj orožja ni uporabil v
zvezi z intervencijo na meji.
S pravnim stališčem tožene stranke Države SFRJ pa se pritožbeno
sodišče ne strinja. Po mnenju pritožbenega sodišča je namreč
odločilno dejstvo v tem, da je toženec kot vojak lahko ustrelil srno
prav zato, ker je kot vojaška oseba opravljal službo na območju, kjer
se je srna zadrževala. S strelnim orožjem, ki ga je zlorabil, pa je
razpolagal ravno zaradi izvrševanja te službe. Pri tem ni odločilno,
da je storil s tem, ko je srno ustrelil, tudi naklepno kaznivo
dejanje, kot tudi ni odločilno to, da za uporabo orožja ni bilo
nobenega razloga. Škoda v zvezi z opravljanjem službe je namreč lahko
povzročena s kakršnokoli obliko krivde, ravnanje tistega, ki škodo
povzroči, pa lahko predstavlja tudi kaznivo dejanje. Odgovornost
tožene stranke Države SFRJ ne more biti omejena le na utemeljeno
uporabo strelnega orožja; če bi bilo tako, bi odgovarjala le za
škodo, ki nastane zaradi malomarnega ravnanja vojaške osebe z
orožjem, kar pa bi predstavljalo oženje njene odgovornosti in bi bilo
v nasprotju z že omenjeno zakonsko določbo. Toženec je kot vojak
torej povzročil tožeči stranki škodo v času, ko je opravljal vojaško
službo in s prekoračitvijo svojih službenih obveznosti, zato je
materialno-pravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za
škodo, ki je storjena v zvezi z opravljanjem vojaške službe, s tem pa
je podana tudi odškodninska odgovornost tožene stranke Države SFRJ.