TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbama se ugodi, sodba prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Teorija loči med stvarno (materialno) in procesno legitimacijo. Prvo pomeni, da je stranka tudi nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, ki se obravnava v pravdi. Vendar pa v pravdi zadostuje zatrjevanje stvarne legitimacije, torej zadostuje, da tožnik trdi, da je nosilec pravic, toženec pa obveznosti iz določenega materialnopravnega razmerja. Od tega, ali je to zatrjevanje resnično (torej ali je stvarna legitimacija res podana), je odvisna odločitev o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Procesna legitimacija pa pomeni upravičenje sprožiti konkreten spor (v subjektivnem in objektivnem smislu - torej z določitvijo strank spora in tožbenega zahtevka); če ni podana, sodišče tožbo zavrže.

Pozitivni predpisi pojmov aktivna in pasivna legitimacija ne opredeljujejo. V praksi se pogosto to enači z vprašanjem obstoja ali neobstoja materialnopravnega razmerja med strankama, torej obstoja stvarne legitimacije. Tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre za vprašanje materialnega prava, čeprav v nadaljevanju obrazložitve zapiše, da je "obstoj pravnega razmerja ter s tem vprašanje aktivne in pasivne (materialnopravne) legitimacije dejstvo, ki ga je, v primeru da je sporno, potrebno dokazovati." Zaključek sodišča o obstoju ali neobstoju pravnega razmerja pa je vedno lahko le posledica ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ta svoj zaključek napravilo zgolj na presoji pomena umika ugovora pasivne legitimacije in njegovi ponovni uveljavitvi kot presoji priznanja dejstva in preklica priznanja. Tako presojo bi sodišče prve stopnje moralo opraviti v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi in uspehom dokaznega postopka nasploh. Iz že prej navedenih razlogov je presoja zgolj pomena umika in ponovne uveljavitve ugovora pasivne legitimacije napačna, medtem ko drugih dokazov v ta namen sodišče prve stopnje sploh ni presojalo. Tako se izkaže zaradi napačnega izhodišča sodišča prve stopnje njegova dokazna ocena za tako pomanjkljivo, da je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi, sodbo prve stopnje razveljaviti na podlagi 355. člena ZPP in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.