na dokumentu
Portal TFL
TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča
VSRS Sodba I Up 7/2017 - mednarodna zaščita - osebni razgovor - domneva umika prošnje - predmet pritožbene presoje - pravna domneva - pravna fikcija - pogoji za postavitev ...
SODIŠČE
Vrhovno sodišče
ODDELEK
Upravni oddelek
DATUM ODLOČBE
15.2.2017
OPRAVILNA ŠTEVILKA
VSRS Sodba I Up 7/2017
INTERNA OZNAKA
VS1015974
SENAT, SODNIK
Brigita Domjan Pavlin (preds.), mag. Tatjana Steinman (poroč.), Peter Golob
INSTITUT VSRS
mednarodna zaščita - osebni razgovor - domneva umika prošnje - predmet pritožbene presoje - pravna domneva - pravna fikcija - pogoji za postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU
PODROČJE VSRS
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
IZREK
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
JEDRO
Določba točke a drugega pododstavka prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II, ki ureja pogoje v zvezi z domnevo implicitnega umika prošnje za mednarodno zaščito, ima neposredni učinek.
Prva alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 določa izpodbojno pravno domnevo in ne pravne fikcije, zoper katero ni mogoč nasproten dokaz. Navedena določba ZMZ-1 v primerjavi s Procesno direktivo II pomeni nerazumno breme za posameznika, zaradi česar je ni mogoče uporabiti.
Tožena stranka bi morala ugotoviti, ali je tožnik z naknadnim opravičilom v razumnem roku dokazal, da se razgovora ni mogel udeležiti zaradi okoliščin, na katere ni mogel vplivati.
Pristojni organ bo moral v primerih, ko bo tovrstno opravičilo prejel po izdaji sklepa o ustavitvi postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1), ugotavljati, ali so podani pogoji za uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje po 103. členu Zakona o splošnem upravnem postopku.
Prva alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 določa izpodbojno pravno domnevo in ne pravne fikcije, zoper katero ni mogoč nasproten dokaz. Navedena določba ZMZ-1 v primerjavi s Procesno direktivo II pomeni nerazumno breme za posameznika, zaradi česar je ni mogoče uporabiti.
Tožena stranka bi morala ugotoviti, ali je tožnik z naknadnim opravičilom v razumnem roku dokazal, da se razgovora ni mogel udeležiti zaradi okoliščin, na katere ni mogel vplivati.
Pristojni organ bo moral v primerih, ko bo tovrstno opravičilo prejel po izdaji sklepa o ustavitvi postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1), ugotavljati, ali so podani pogoji za uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje po 103. členu Zakona o splošnem upravnem postopku.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.