TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Pozitivni predpisi sklenitve kreditnih pogodb v tuji valuti ne prepovedujejo, zato je v skladu z načelom prostega urejanja pogodbenih razmerij (3. člen OZ) sklenitev tovrstnih pogodb dopustna. V primeru potrošniških kreditnih pogodb je pomemben 23. člen ZVPot, ki podjetju prepoveduje postavljanje pogodbenih pogojev, ki so do potrošnika nepošteni. Kot sankcija je predvidena ničnost takšnih pogodbenih pogojev. Po stališču Sodišča EU je tudi pogoj, ki predstavlja glavni predmet pogodbe, mogoče izreči za nedovoljen, če ni zapisan v jasnem in razumljivem jeziku, pri čemer te zahteve ni mogoče zožiti zgolj na formalno in slovnično razumljivost, temveč mora biti v pogodbi pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, tako da lahko potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih meril presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki iz tega izhajajo zanj.

Namen predpisovanja pojasnilne dolžnosti banke je v zaščiti nasprotne pogodbene stranke, ki ji na ta način pravo zagotavlja bolj enakovreden informacijski položaj. Pritožbeno sodišče v konkretnem primeru ne dvomi, da je tožnik teoretično vedel, kaj predstavlja valutno tveganje in da se je zavedal, da imajo spremembe v tečajih lahko vpliv na odplačevanje njegove kreditne obveznosti. Vprašanje pa je, ali se je zavedal vseh tveganj, ki so bile bankam ob sklepanju kreditnih pogodb znane oziroma jim bi morale biti znane. Banka Slovenije je namreč že leta 2005 komercialne banke opozarjala, da je izpostavljenost komitentov tečajnemu tveganju lahko zelo velika, saj je švicarski frank na relativno nizkih ravneh, zato je v prihodnosti pričakovati njegovo apreciacijo, zato je v konkretnem primeru bistveno ugotoviti, ali je bil tožnik s tovrstnimi tveganji seznanjen.