TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-335272023/18 (121-11) z dne 9. 10. 2023 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Če prosilec vloži tožbo z zahtevo ali brez zahteve za izdajo začasne odredbe, ima tožba suspenzivni učinek. Če bi izvršitev odločbe, na katero se nanaša pravno sredstvo, "lahko" zadevno osebo izpostavilo tveganju z vidika 4. člena Listine, mora imeti pravno sredstvo avtomatični suspenzivni učinek; to pomeni, da organ ni dolžan ocenjevati, ali izvršitev odločbe dejansko povzroči to tveganje, ampak je dovolj, da se organ omeji na presojo, ali pravno sredstvo, vloženo zoper odločbo o vrnitvi, vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil državljan tretje države zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju z vidika 4. člena Listine, in ki "očitno niso neutemeljene."

Iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v 4. členu Listine, izhaja, da se predaja prosilca ne izvede "v vseh okoliščinah", v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne zgolj če gre za sistemske pomanjkljivosti.

Slovenija je z vidika EKČP v polni meri odgovorna za učinkovito spoštovanje pravice tožnika iz 3. in 8. člena EKČP, in v to obveznost se praksa Sodišča EU ne vpleta. Ob tem mora biti presoja z vidika pravice iz 3. člena "stroga", to pomeni, da mora biti natančna in celovita v skladu s standardi ESČP.

Pride lahko do konflikta med pravom EU in EKČP, če pristojni organ ali sodišče v upravnem sporu na podlagi Dublinske uredbe pri interpretaciji diskrecijske klavzule upošteva(ta) samo načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ne da bi ob tem skrbno upoštevala tudi metodo razlage prava EU, ki jo je vzpostavilo Sodišče EU in po kateri je v smislu člena 52(3) Listine "treba zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije" in da je treba, sekundarni akt EU, "če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvoma o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter predvsem z določbami Listine.

Standard, ki aktivira obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP (oziroma 4. člena Listine) ni ta, da je stranka predložila zelo resne in utemeljene argumente za pretečo nevarnost kršitve 3. člena EKČP (oziroma 4. člena Listine), ampak te obveznosti nastopijo že, če njeni argumenti v zvezi s 3. členom EKČP (oziroma s 4. členom Listine) niso očitno neutemeljeni.

Če okoliščine, ki morebiti grozijo tožnikom v primeru predaje ne dosegajo praga, ki ga zahteva varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP, lahko pride v poštev potreba po zaščiti pravic tožnikov do zasebnosti v smislu varstva telesne in duševne integritete iz 8. člena EKČP.

Tožnik je že pred izdajo izpodbijanega akta izkazoval dovolj okoliščin, da je šlo in da gre za posebej ranljivo osebo. Dejstvo, da še vedno po več letih ni nobenih poročil oziroma sodišču niso poznana poročila o tem, da se je situacija na Hrvaškem glede prisilnih zavračanj tujcev iz hrvaškega ozemlja, za katere se lahko utemeljeno smatra, da so prosilci za mednarodno zaščito in tujcev, ki so že izrazili namero za azil, pomembno izboljšalo oziroma nobenega takšnega poročila tožena stranka ni pridobila. Še vedno se dogaja, da prosilci tekom dublinskega postopka Sloveniji usklajeno navajajo, da niso vložili prošnje na Hrvaškem oziroma da ne vedo, v kakšnem postopku so se znašli na Hrvaškem, četudi iz dublinskega postopka izhaja, da so na Hrvaškem evidentirani kot prosilci, a njihove prošnje še niso bile sprejete. To v ničemer ne prispeva k utrjevanju medsebojnega zaupanja, ampak prej nasprotno - to prispeva k še večjemu dvomu, kaj se pravzaprav dogaja s prosilci, ki so v dublinskem postopku vrnjeni na Hrvaško iz Slovenije ali iz drugih držav članic EU.

Tožnik je v upravnem postopku izkazal, da ima zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, zlasti zaradi njegovega specifičnega psiho-socialnega stanja, ki ni očitno neutemeljen.

Ločnica med okoliščinami in informacijami o stanju na področju dostopa tujcev do azilnega postopka po tem, ko tujci vstopijo iz BiH na Hrvaško in pridejo v prvi stik s policijo, ter okoliščinami in postopkom, ko pride do predaje prosilca iz Slovenije hrvaškim organom na podlagi Dublinske uredbe, je "sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna" za oceno, ali se organ lahko avtomatično opre na načelo medsebojnega zaupanja, ali pa mora v okviru tega pridobiti tudi posebno zagotovilo hrvaških organov, da ne bo prišlo do kršitve človekovih pravic.

Za ugotavljanje, ali ima prosilec očitno neutemeljen zahtevek in za oceno tveganja, ali bi lahko s predajo prišlo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki posledično zahteva strogo in natančno oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ni vse dokazno breme in v vsakem primeru na prosilcu. To je odvisno od narave elementov, ki izkazujejo tveganja za morebitno kršitev 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP. Razumljivo je, da prosilci nosijo dokazno breme glede tistih elementov, ki se nanašajo na njihove osebne okoliščine, in ki jih sami najbolje poznajo in z njimi razpolagajo. Zato je treba od prosilcev zahtevati v mejah realno možnega, da sami predložijo elemente, ki so relevantni v smislu njihovih osebnih okoliščin. Z razliko od dokaznega bremena glede individualnih okoliščin pa je po sodni praksi ESČP morda bolj izrecno, jasno in večkrat poudarjeno, kot s strani Sodišča EU, da je glede splošnih razmer v državi, kamor naj bi bili prosilci predani, dokazno breme na pristojnem organu, zato ker ima ta organ lahko bistveno lažji dostop do teh informacij.

Zgolj obstoj pravnih predpisov v drugi državi članici EU, ki zagotavljajo določeno obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito, ni dovolj.

Od točke, ko prosilec izpolni svoj del dokaznega bremena z vidika dokaznega bremena in dokaznih standardov, ni več nobenih morebitnih nejasnosti med sodno prakso ESČP in Sodišča EU v dublinskih zadevah. Povsem ustaljena sodna praksa obeh sodišč je, da se dokazno breme takrat prevali na toženo stranko, da "odpravi vsakršen resen pomislek” oziroma da "izključi vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja”, kar lahko pomeni, da mora preveriti z informacijami, ki jih pridobi proprio motu in morebiti tudi s "preventivnimi ukrepi”, na kakšen način bi bilo potrebno zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ne bi prišlo.

Tožnik je s pomočjo PIC v upravnem postopku predložil tista poročila, do katerih ima dostop o stanju na Hrvaškem, pri čemer tožena stranka ni predložila poročil o tem, da se je problem zavračanja potencialnih prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem mimo Procesne direktive 2013/32/EU in Direktive o sprejemu 2013/33/EU sistematično ali kakor koli drugače zmanjšal; ostale so neznanke glede dostopa do azilnega postopka za tiste, ki so sicer evidentirani v EURODAC (morda kot prosilci), a jim je naloženo, da morajo zapustiti Hrvaško v določenem roku, in se zato odpravljajo naprej proti Sloveniji; kot neznanka pa ostaja tudi okoliščina, kaj se pravzaprav dogaja s prosilci, ki so morda iz Slovenije po Dublinski uredbi vrnjeni na Hrvaško in po katerem postopku jih obravnavajo organi na Hrvaškem, kakšna je statistika v zvezi s tem. Teh informacij ali poročil tožnik ni mogel dobiti. Lahko pa bi jih pridobila oziroma bi jih morala pridobiti tožena stranka od pristojnega organa Hrvaške v okviru medsebojnega komuniciranja in sodelovanja na podlagi načela medsebojnega zaupanja, da bi s tem morebiti odpravila prevelike dvome o tveganju z vidika 4. člena Listine v tem primeru in tudi v ostalih podobnih primerih, ki jih ni malo in v nepotrebnih elementih obremenjujejo azilne postopke v Sloveniji.

Tožena stranka bi morala pred izdajo izpodbijanega akta najprej pridobiti verodostojne podatke od hrvaškega organa o zgoraj izpostavljenih neznankah, in sicer o tem, kaj se dogaja z vrnjenimi prosilci iz Slovenije na Hrvaško po Dublinski uredbi, tako da v zvezi s tem ne bi bilo takšnih pretiranih nejasnosti glede spoštovanja dostopa do azilnega postopka.

Ker je tožnik pred izdajo odločbe predložil objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, bi tako zaradi predaje kot tudi zaradi nastanitve in bivanjskih pogojev in dejanskega dostopa do zdravstvene in psiho-socialne pomoči tožena stranka morala "odpraviti vsakršen pomislek" v zvezi z učinkom predaje, nastanitve in dostopom do psiho-socialne pomoči oziroma zdravstvene oskrbe in preveriti, ali bi bilo zdravstveno stanje mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi oziroma bi morala od hrvaških organov pridobiti specifično, dovolj konkretizirano in verodostojno jamstvo za izključitev nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine (oziroma za varstvo telesne in moralne integritete tožnika iz 7. člena Listine) v primeru predaje. V nasprotju s tem je tožena stranka v izpodbijanem aktu utemeljila oziroma je v postopku od tožnika zahtevala, da tožnik ni dokazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem, kar je (v danih razmerah) nemogoče in nezakonito dokazno breme v okviru sicer stroge presoje tveganja in deljenega dokaznega bremena v zvezi s 4. členom Listine.

Zgolj če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah, ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.

Uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu.