TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Določbe 41. in 43. člena ZIntPK določajo funkcionarjeve dolžnosti sporočanja podatkov, s tem pa tudi predmet nadzora. Vendar se na tej točki nadzor ne konča, saj lahko KPK na podlagi pridobljenih podatkov ugotavlja, ali se je zavezančevo premoženje od zadnje prijave glede na njegove zakonite dohodke nesorazmerno povečalo oziroma ali je podana znatna razlika med prijavljeno in dejansko vrednostjo premoženja. V teh primerih mora imeti zavezanec možnost pojasniti ugotovljena razhajanja (jim nasprotovati). Če je pri tem neuspešen, sledi obvestilo KPK organom, pristojnim za izvedbo drugih postopkov, saj ugotovitve o konkretnem primeru ne pomenijo odločanja o kazenski, prekrškovni, odškodninski, disciplinski ali drugi odgovornosti pravne ali fizične osebe (peti odstavek 13. člena ZIntPK). V 45. členu ZIntPK je KPK dano pooblastilo za ugotavljanje nadaljnjih okoliščin in za ukrepanje v primeru ugotovljenih nepravilnosti, ki temeljijo na teh okoliščinah. Zato te določbe ne izključujejo izdaje upravnega akta iz 13. člena ZIntPK. Niti iz določb slednjega člena ne izhaja, da bi se te uporabile in upravni akt izdal le v primerih, kadar v postopku nadzora ni ugotovljeno nesorazmerno povečanje premoženja. Pooblastila za ravnanje KPK, ki so urejena v 13. in 45. členu ZIntPK, so torej komplementarna in odvisna od vsebine ugotovitev.

Pravica stranke do izjavljanja v postopku (22. člen Ustave) zahteva od upravnega sodišča, da v postopku odločanja o zakonitosti dokončnega upravnega akta, izdanega na podlagi petega odstavka 13. člena v povezavi s 45. členom ZIntPK, celovito presodi vse v tožbi navedene pravne in dejanske okoliščine. Sodišče mora torej upoštevaje ustavno zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu stranki v upravnem sporu zagotoviti polno presojo zakonitosti izpodbijanega akta.