TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1085/2001 z dne 11. 2. 2004 se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

Bistvo načela neposrednosti je v tem, da izdajo sodno odločbo tisti sodniki, ki so sodelovali na glavni obravnavi, na kateri sta stranki postavljali svoje trditve in na kateri je sodišče zlasti tudi izvajalo vse dokaze. Sodnik si lahko ustvari sliko o individualnostih oziroma posebnostih posameznega dokaza ter subjektivno mnenje o verodostojnosti zaslišanih prič le, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov, tako da sam, s svojimi čutili (ne pa prek posrednika) zazna naravo in vsebino dokaznih sredstev. Prav zato, da načelo neposrednosti ne bi bilo kršeno, lahko pritožbeni sodniki le izjemoma, v okviru pooblastil iz 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99), spreminjajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. V obravnavani zadevi je Višje sodišče kljub zahtevam, ki izhajajo iz načela neposrednosti, brez pritožbene obravnave samo sprejelo oceno o neverodostojnosti nekaterih prič in njihovim izpovedbam posredno priznalo manjšo dokazno moč ter nato samo odločilo še o višini deležev na skupnem premoženju. S tem je poseglo v pravico do poštenega sojenja, kot jo zagotavlja 22. člen Ustave. Bistveni del pravice do poštenega sojenja je namreč tudi izvedba postopkov, v katerih se v skladu z načelom neposrednosti raziščejo in ugotovijo vsa relevantna dejstva in okoliščine v zvezi z obravnavanim dogodkom.