TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Cp 123/2005 z dne 25. 1. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča na Ptuju št. I 2573/2002 z dne 22. 10. 2004 se ne sprejme.

Pritožnik v ustavni pritožbi ugovarja le nepravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju oziroma zmotni uporabi prava, gre za navedbe o pravilnem označevanju firm gospodarskih subjektov in njihovi pasivni legitimaciji (pri čemer je njegov očitek o neskladju z uveljavljeno sodno prakso povsem pavšalen in ga ni bilo mogoče preizkusiti) ter očitek, da je napačno stališče sodišč, da poslovno in zasebno premoženje odvetnika nista ločeni. Pritožnik navaja le, da je takšno stališče v nasprotju z vsemi predpisi, ki urejajo pravni položaj odvetnikov. Vendar ne izkaže, da bi bilo to stališče nesprejemljivo s stališča kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. Sicer zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 33., 49., 59. in 74. člena Ustave, vendar z navedbami v ustavni pritožbi tega ne izkaže. Ne drži pa njegov očitek, da je Višje sodišče kršilo 25. člen Ustave s tem, ko ni upoštevalo vsebine njegove pritožbe ter da izpodbijani drugostopenjski sklep nima ustrezne obrazložitve. Višje sodišče je razumno obrazložilo svoje stališče, da gre za isto fizično osebo, ne glede na to, ali je mišljen odvetnik s pisarno na enem naslovu ali občan s stalnim bivališčem na drugem naslovu. Pojasnilo je tudi, da je prvostopenjsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 140. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. - ZIZ) utemeljeno vročilo sklep o izvršbi na novem naslovu odvetniške pisarne oziroma na delovnem mestu. Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.