TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obsojeni A. A.

oprosti obtožbe,

da je razžalil zasebnega tožilca, dejanje pa je bilo storjeno s tiskom, s tem, da je v 24. številki tednika Z. ki ga izdaja gospodarska družba B., d. o. o. in je izšel dne 13. 6. 2011, kot avtor objavil članek z naslovom „Referenti in renegati“ in v njem zapisal:

„Od trenutka, ko je stopil v zgodovino s svojim ponosnim in drznim vedenjem pred sodiščem v Zagrebu, je Tito s svojimi izrazitimi očmi zbujal pozornost sodobnikov. Tako nam v prvem stavku svoje zgodovinske „sinteze“ v poglavju Titove oči razloži Giuseppe Pierazzi ali Jože Pierazzi ali Jože Pirjevec (Jože Pirjevec , Tito in tovariši, MK, Ljubljana, 2011, str.11). Da bi bolje razumeli avtorjevo dilemo okrog zapisa osebnega imena, si lahko pomagamo z naslednjim stavkom iz ene od njegovih kasnejših izpovedi: „Ob tem sem tudi sam preživel neke vrste psihoanalitično seanso, saj sem spremenil ime iz Giuseppe Pierazzi, kar sem bil dotlej, v Jože Pirjevec, kar sem od te knjige dalje.“ (Razlogi bodočega sodelovanja v regiji priložnosti, Trst, Organizacija znanja, Trst, 2004). „Regijo priložnosti“ razume pošten človek v tem kontekstu kot prostor rdeče svetlobe in zastrtih zaves, kot javno hišo psihoanalitičnih seans, kjer se prodaja vse, najprej čast, nato ime, hkrati z njima pa resnica, še posebej zgodovinska. Pirjevec je stopil v nenavaden tip renegatstva: svoje ime je poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski. Storil je nasprotno od tega, kar je s primorskimi Slovenci počel fašizem. Enainpetdeset let po požigu slovenskega doma v Trstu je objavil delo: Progetti e tentativi di propaganda sovversiva tra le truppe slave di Radetzky nella primavera del 1848. Suvereno ga je podpisal (kot vse ostale v tistem času) z Giuseppe Pierazzi. Na svojem zgledu je tako potrdil „pravilnost“ fašistične raznarodovalne politike“,

s čimer je zasebnega tožilca dr. Jožeta Pirjevca razžalil,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1.

Po drugem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku je zasebni tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebne izdatke obsojenca ter potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika.

Navedbe so zasebnega tožilca lahko prizadele, lahko jih je dojel tudi kot žaljive, vendar pa iz njihove vsebine ni razviden namen zaničevanja, ki je predpogoj, da se kaznivo dejanje storjeno po tisku po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 lahko opredeli kot protipravno.