TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.306,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je toženka celovito in ustrezno izvedla svojo pojasnilno dolžnost (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev), izhajalo iz v sodni praksi VSRS in SEU uveljavljenih stališč oziroma meril. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je banka potrošniku predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. SEU je izrecno navedlo, da je za možnost potrošnika, da oceni ekonomske posledice obravnavanega pogodbenega pogoja, ključno jasno obvestilo o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in navedbo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Razen navedenega poudarka, se SEU ni spuščalo v to, katere informacije vse, razen informacije o možnosti apreciacije ali depreciacije tuje valute, bi bilo treba predočiti potrošniku. Pomembno je, da so informacije takšne vsebine, da jih potrošnik razume in da mu omogočajo sprejetje razumne odločitve glede na možen vpliv spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti odplačila kredita, vezanega na tujo valuto. Ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo potrošnik prejete informacije upošteval pri svoji odločitvi. Potrošnik ne sme spregledati opozoril in jih mora sam pretehtati in ovrednotiti. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše pričakovane koristi ob manjšem tveganju.

Od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v EUR in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Da so se stranke toženke, tudi tožnik, zavedale, da se višina anuitet spreminja glede na spremembo tečaja, izhaja tudi iz neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so stranke glede na (spremenljiv) tečaj same izbirale datum črpanja kredita, ker so lahko dobile višje izplačilo, če je bilo izplačilo na dan, ko je bil tečaj ugodnejši. Toženka je tudi v nadaljevanju trajanja pogodbenega razmerja tožnika redno obveščala o spremembah obrestne mere in ga vabila na informativne razgovore glede stanja kredita in možnosti reprogramiranja. Ni sporno, da je tožnik enkrat (15. 1. 2013) tudi prišel na razgovor, a se za spremembo valute ni odločil, čeprav je bil posebej opozorjen, da je menjalni tečaj glede na prejšnja leta bistveno spremenjen. Če se tožnik niti takrat, ko je bil seznanjen s spremembami tečaja v zadnjih štirih letih in pol, ni odločil za konverzijo kredita v EUR, je neprepričljiva pritožbena trditev, da pritožnik, „če bi bil seznanjen s preteklimi gibanji CHF, gledano dolgoročno“ kreditne pogodbe ne bi sklenil.

Za presojo predpostavk nepoštenosti oziroma nedovoljenosti iz prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS je odločilno, ali je znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko obstajalo v času sklepanja pogodbe. Če je bila (ali bi glede na svoje znanje in strokovnost lahko bila) banka informirana o rizikih glede spremembe tečaja oziroma so ji bile znane tedaj obstoječe okoliščine, ki lahko naknadno vplivajo na spremembo tečaja na škodo potrošnika tekom trajanja kreditne pogodbe, pa o tem potrošnika ni obvestila, bi bila v času sklepanja pogodbe nedobroverna. Če pa banka ni ravnala nevestno, se ne more šteti, da je v trenutku sklepanja pogodbe obstajalo neravnotežje v pravicah in obveznostih strank na škodo potrošnika samo zato, ker se je med izvrševanjem pogodbe spremenil devizni tečaj. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, za katere banka v trenutku pogodbe ni vedela niti mogla vedeti, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.

Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da so se po eni strani banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja - vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že v času sklepanja kreditnih pogodb v letu 2008.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se je tožnik le posplošeno skliceval na gospodarsko krizo, zlom finančnih trgov in depreciacijo EUR. Gospodarska kriza kot spremenjena okoliščina se v skladu s teoretičnimi izhodišči, ki jim sledi tudi sodna praksa, lahko uspešno uveljavlja, če je zahtevek podprt z dejstvi in dokazi, ki razkrivajo: (1) spremembe dohodkov/odhodkov zaradi krize, (2) odziv na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine zunanje, nepričakovane, (3) vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbo in splošni položaj stranke, (4) kakšno je bilo ocenjevanje tveganja, (5) kakšno je bilo ravnanje, da ni mogoče očitati pomanjkanja ustrezne skrbnosti in (6) kaj je stranka storila, da bi izpolnila načelo in temeljno zavezo pacta sunt servanda.