TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Predpogodbena odgovornost zaradi opustitve dolžnosti informiranja

1.1. Načelo vestnosti in poštenja ter dolžnost informiranja

Načelo vestnosti in poštenja (5. člen Obligacijskega zakonika – OZ)² je najbolj kompleksno načelo našega sistema, saj se odraža na različne načine, ki so povsem odvisni od konkretnih okoliščin.³ To načelo pogodbenim strankam in drugim udeležencem obligacijskih razmerij ne nalaga korektnosti samo ob izpolnitvi obveznosti, izvirajočih iz pogodbenih razmerij, temveč tudi ob sami sklenitvi pogodbe.

Pogodba je vedno sklenjena ob upoštevanju podatkov, ki se nanašajo na lastno in seveda nasprotno izpolnitev. Oseba se bo odločala, ali in kdaj bo sklenila pogodbo, le takrat, ko ji bo znano, ali bo nasprotna izpolnitev dejansko zadovoljila njene potrebe in interese. Vse potrebne informacije in podatke potencialni pogodbenik običajno pridobi sam. Pogosto pa se dogaja tudi, da mora nekatere podatke in pojasnila, ki so pomembni pri odločitvi, ali bo zainteresirana oseba sklenila pogodbo, posredovati drugi potencialni pogodbenik. Vsaka pogodbena stranka mora drugi pojasniti in povedati vse - tudi o vsebini pogodbe - kar je pomembno pri odločitvi o sklenitvi pogodbe. Ta dolžnost je odraz načela vestnosti in poštenja ter se jo opisuje z besednimi zvezami »dolžnost informiranja« ali »informacijska/notifikacijska/pojasnilna dolžnost«.

Dolžnost informiranja je odvisna od okoliščinah konkretnega primera, še zlasti od položaja pogodbenih strank in narave pogodbe. Bolj je predmet obveznosti kompleksen, bolj od druge pogodbene stranke terja pojasnila. Seveda pogodbenik drugi pogodbeni stranki ni dolžan pojasniti vseh vidikov izpolnitve in vsebine pogodbe, temveč le tiste, ki so drugemu pogodbeniku težko dostopni ali celo nedostopni, oziroma tiste, ki predpostavljajo specifično znanje.

Primer: od gostinca nihče ne terja, da stranki pove, ali je bila ponujena zelenjava obdelana na Primorskem ali Krasu; od zdravnika, ki mora opraviti kirurški poseg, pa se zahteva, da je pacient dovolj informiran o koristi in nevarnosti posega. Enako velja za notarje, odvetnike, banke in druge finančne organizacije, zavarovalnice, komunikacijske operaterje, skratka za vse tiste subjekte, ki na trgu ponujajo storitve, pri katerih je odločitev o sklenitvi pogodbe odvisna od številnih podatkov in pojasnil.

Kršitev dolžnosti informiranja utegne privesti do predpogodbene odškodninske odgovornosti.

1.2. Kršitev dolžnosti informiranja, ki privede do neveljavnosti pogodbe, in kršitev dolžnosti informiranja, ki privede (le) do odškodninske odgovornosti

Kršitev dolžnosti informiranja lahko privede do odškodninske odgovornosti ali celo do neveljavnosti pravnega posla. Do neveljavnosti pravnega posla (konkretneje: do izpodbojnosti) privede, kadar so izpolnjeni pogoji bodisi za storitveno ali za opustitveno prevaro.⁴ Delna ali pomanjkljiva pojasnila (z zavestnim ali malomarnim zamolčanjem dejstev, pomembnih za sklenitev pogodbe) lahko drugo stranko spravijo v zmoto, zaradi česar bi bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 49. člena OZ (prevara). Enako velja, kadar je pogodbenik spoznal zmoto pri drugi stranki in jo drži v zmoti, ne da bi jo opozoril, da je pri sklenitvi pogodbe v zmoti (t. i. opustitvena prevara). V takšnih primerih lahko poštena pogodbena stranka zahteva razveljavitev pogodbo in ima pravico tudi do odškodnine (prvi odstavek 49. člena OZ v povezavi z določilom 97. člena OZ).

Obstajajo pa tudi primeri, ko kršitev dolžnosti informiranja sama po sebi ne privede do razveljavitve pogodbe. Določilo 245. člena OZ obravnava ravno te primere:
»Pogodbena stranka, ki je dolžna obvestiti drugo stranko o dejstvih, ki vplivajo na njuno medsebojno razmerje, je odgovorna za škodo, ki nastane drugi stranki zato, ker ni bila pravočasno obveščena.«

Citirano določilo, sicer jasno v svoji vsebini, postane nekoliko bolj dvoumno, če upoštevamo sistematiko določil našega zakonika. Zgoraj smo omenili upravičenje glede razveljavitve pogodbe, ki ga ima prevarani pogodbenik, pri čemer smo izpostavili dejstvo, da je lahko izpodbojnost (tudi) posledica nezadostnega informiranja s strani nepoštenega pogodbenika. Tu pa se zadeva zaplete: če je opustitvena prevara podlaga za izpodbojnost pogodbe, kdaj sploh lahko pride v poštev določilo 245. člena OZ? Ali zanj sploh še ostane kaj prostora? Kdaj kljub kršitvi dolžnosti informiranja lahko govorimo le o odškodninski odgovornosti? Stojan Cigoj je dilemo poskušal rešiti z razdelitvijo pogodbenih obveznosti v skupino bistvenih in nebistvenih obveznosti: za bistvene obveznosti velja pravilo neveljavnosti, za nebistvene ali postranske pa le pravilo o odškodninski odgovornosti po 245. členu OZ.⁵

Cigojevo stališče ne prepriča, ker ne upošteva dejstva, da določila o prevari ne razlikujejo med bistvenimi in postranskimi pogodbenimi obveznostmi. Še več. V določilu prvega odstavka 49. člena OZ je celo navedeno, da je prevarani pogodbenik upravičen do razveljavitve pogodbe »tudi takrat, kadar zmota ni bistvena«. Ob komentiranju tega določila smo ugotovili, da je – drugače kot pri bistveni zmoti – v primeru prevare pogodbenik upravičen do razveljavitve pogodbe tudi, kadar se napačna predstavitev okoliščin ne nanaša na bistvene lastnosti predmeta obveznosti.⁶ Če torej nepošteni pogodbenik zamolči postransko obveznost pogodbenega razmerja in pusti drugo stranko v zmoti, ima slednja vseeno pravico do razveljavitve pogodbe, če so seveda izpolnjeni še drugi pogoji, ki jih predvideva določilo 49. člena OZ.

Če je situacija takšna, bi morali priti do zaključka, da se določilo 245. člena OZ dejansko ne more uporabljati, saj se lahka vsaka opustitev dolžnosti informiranja pretvarja v razlog neveljavnosti pogodbe po določilu prvega odstavka 49. člena OZ. V resnici obstajajo pomembni primeri, ko kršitev dolžnosti informiranja privede izključno do odškodninske odgovornosti:

1. To se najpogosteje dogaja takrat, kadar osebi, ki krši dolžnost informiranja, zmota pogodbenika ni spoznavna. Pogoj izpodbojnosti zaradi opustitvene prevare je namreč okoliščina, da oseba, ki nudi informacije, ve ali spozna, da je drugi pogodbenik v zmoti, in ga pusti v zmoti. Če zmota drugega pogodbenika ni spoznavna, pogodba ne more biti predmet izpodbojne tožbe, vendar ima druga pogodbena stranka možnost vložiti odškodninski zahtevek po 245. členu OZ, če dokaže, da je drugi pogodbenik kršil dolžnost informiranja.
2. Tak primer je lahko tudi situacija, ko se pošteni pogodbenik odloči, da ne bo vložil izpodbojne tožbe zaradi prevare. Izpodbijanje na podlagi prvega odstavka 49. člena OZ je namreč upravičenje, ki konkurira z upravičenjem obdržanja pogodbe v veljavi. V obeh primerih ima pogodbenik možnost zahtevati povračilo škode (drugi odstavek 49. člena OZ).
3. To je mogoče tudi takrat, ko je potekel rok za izpodbijanje pogodbe (prvi in drugi odstavek 99. člena OZ). Ker imajo odškodninski zahtevki daljše zastaralne roke kot roki za izpodbijanje pravnih poslov, se utegne zgoditi, da oškodovanec ne more več izpodbijati pogodbe, lahko pa zahteva povrnitev škode, nastale zaradi prevare.

1.3. Pojasnilna dolžnost zdravnika do pacienta

Pravica do zdravstvenega varstva je ustavno varovana pravica. V določilu prvega odstavka 51. člena Ustave Republike Slovenije je namreč določeno, da ima vsakdo »pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon«. Pomemben je tudi tretji odstavek citiranega člena, na podlagi katerega »nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon«. Neodtujljiva pravica posameznika je torej pravica do samoodločbe, ki pa se lahko popolno izvaja le, če so posamezniku pojasnjeni vsi vidiki diagnostičnega ali terapevtskega postopka, ki mu je podvržen. ⁷ Spoštovana bi bila na papirju, a kršena v duhu, če pravica do svobodnega odločanja ne bi bila pospremljena s pravico biti informiran. Simetrična s to pacientovo pravico je dolžnost zdravnika, da pacientu pojasni vse tiste okoliščine, ki utegnejo vplivati na njegovo odločitev, ali, kdaj in kako bo podvržen posegu ali diagnostičnemu oziroma terapevtskemu postopku.

Kako mora zdravnik pacientu podati pojasnila, je stvar konkretnega primera.⁸ V glavnem mora zdravnik pacientu na razumljiv način, prilagojen stopnji njegove izobrazbe in stopnji njegove sposobnosti razumevanja,⁹ pojasniti:

• naravo posega ali diagnostičnega postopka (na primer, ali je poseg invaziven, boleč),
• obseg posega ali diagnostičnega postopka (tj. na katere dele telesa se nanaša),
• tveganja, ki jim je pacient izpostavljen¹⁰ (na primer pojav morebitnih stranskih učinkov),
• možnosti uspeha,
• možnosti doseganja enakega izida z drugačnimi terapevtskimi ali diagnostičnimi postopki.

Zdravnik pacienta ni dolžan informirati o neobičajnih tveganjih¹¹ in tehničnih oziroma strokovnih vidikih posega ali postopka¹² (na primer vrsta in količina anestetika, ki se ga uporablja v konkretnem primeru; metodologijo izvajanja posega; kemijske sestavine zdravil ipd.) ter o posledicah posega, ki so znane tudi laiku¹³ (na primer, da ureznina pusti brazgotino).

Zdravnik mora seveda svojo pojasnilno dolžnost prilagoditi okoliščinam konkretnega primera, kot so na primer nujnost posega,¹⁴ psihična kondicija pacienta in njegovo razpoloženje,¹⁵ kratkoročen in dolgoročen vpliv posega ali postopka na njegove delovne sposobnosti, trajne posledice posega.¹⁶

Razmerje med zdravnikom in pacientom se obravnava kot pogodbeno ne glede na to, ali gre za javno ali zasebno ustanovo.¹⁷ Če je to razmerje pogodbeno, iz tega sledi, da kršitev pojasnilne dolžnosti predstavlja obliko predpogodbene odgovornosti (culpa in contrahendo). Zdravnik mora na razumljiv način že pred posegom pacientu pojasniti vse okoliščine in vsa običajna tveganja, ki jim bo izpostavljen, da se ta samostojno odloča. Kršitev pojasnilne dolžnosti je samostojna kršitev osebnostne pravice, ki ni v ničemer povezana z morebitnimi zapleti ali zdravniško napako.¹⁸ Tudi uspešen poseg, opravljen lege artis, je lahko podlaga za zdravnikovo odškodninsko odgovornost, kadar pacientu ni omogočil svobodnega in popolnega odločanja glede posega. To pomeni, da se odškodnina zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti obravnava kot nepremoženjska škoda zaradi okrnitve osebnostne pravice po prvem odstavku 179. člena OZ, v povezavi z določilom 246. člena OZ.

2. Kriterij določitve višine odškodnine pri predpogodbeni odgovornosti

2.1. Odškodnina pri predpogodbeni odgovornosti. Pozitivni in negativni pogodbeni interes

Če ne more biti sporno, da je predpogodbena odgovornost podlaga za izplačilo odškodnine, pa so lahko sporni kriteriji določitve njene višine. Treba je razlikovati dva glavna kriterija: upoštevanje pozitivnega ali upoštevanje negativnega pogodbenega interesa. Prvi predpostavlja, da je bila pogodba dejansko sklenjena in da je pogodbenik ni izpolnil. V tem primeru je samoumevno, da se odškodnina določi na takšen način, da se vzpostavi ekonomski položaj pogodbi zveste stranke, kakršen bi bil, če bi bila pogodba izpolnjena. Negativni pogodbeni interes pa ustreza drugačni logiki, saj predpostavlja, da pogodba ni bila sklenjena (ker je prišlo do odstopa iz pogajanj). S tem je primerljiva situacija, ko je bila pogodba dejansko sklenjena, vendar je neveljavna. V slednjem primeru imamo pogodbo, ki po načelu quod nullum est nullum producit effectum nima pravnega učinka, oziroma pogodbo, ki je bila kasneje razveljavljena. Različne predpostavke se zrcalijo v različnih kriterijih določitve odškodnine: ker pogodbe nimamo oziroma je le-ta nična ali razveljavljena, je za določitev višine odškodnine treba upoštevati položaj pogodbi zvestega pogodbenika, kakršen bi bil, če do pogajanj sploh ne bi prišlo oziroma če pogodba sploh ne bi bila sklenjena.

Posebno situacijo pa imamo takrat, kadar je bila pogodba sklenjena, a je druga pogodbena stranka kršila informacijsko dolžnost. V tem primeru gre za kršitev akcesornih pogodbenih obveznosti, kar privede do uporabe kriterija pozitivnega pogodbenega interesa za določitev višine odškodnine, saj primer bolj spada na področje pogodbene odgovornosti.

V nadaljevanju so nekateri primeri podrobneje predstavljeni.

1. Odškodnina zaradi opustitve pogajanj
   Pravna podlaga za odškodnino je določilo 20. člena OZ, ki v drugem odstavku določa, da stranka, ki se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, odgovarja za škodo, ki jo je povzročila drugi stranki. Po določilu tretjega odstavka 20. člena OZ pa prav tako odgovarja stranka, ki se je pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila in je tako drugi stranki povzročila škodo. V takih primerih se odškodnina obračunava ob upoštevanju negativnega pogodbenega interesa: položaj pogodbi zveste in poštene stranke mora biti takšen, kot če pogajanj ne bi bilo.¹⁹
   Če je torej oškodovana pogodbena stranka imela stroške (na primer potne stroške, stroške odvetnikov in svetovalcev), jih mora druga stranka povrniti. ²⁰ Gre za povrnitev navadne škode po pravilu iz drugega odstavka 168. člena OZ. Če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 168. člena OZ, lahko taista stranka zahteva tudi povrnitev škode iz naslova izgubljenega dobička.²¹ Izgubljeni dobiček se tu odraža kot izguba drugih poslovnih priložnosti, ki bi jih oškodovana stranka lahko izkoristila, če se ne bi spustila v pogajanja.
2. Odškodnina zaradi neveljavnosti pogodbe
   Določilo 91. člena OZ navaja, da »pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti«. Podobno pravilo imamo pri izpodbojnih pogodbah, v zvezi s katerimi 97. člen OZ določa, da je »pogodbenik, pri katerem je vzrok izpodbojnosti, […] svojemu sopogodbeniku odgovoren za škodo, ki mu nastane zaradi razveljavitve pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok izpodbojnosti pogodbe«. Odgovornost predpostavlja situacijo, ko je enemu od pogodbenikov vzrok za neveljavnost pogodbe znan, drugemu pa ni znan. To se v primerih ničnosti pogodbe praviloma redko dogaja, ker nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (načelo ignorantia legis non excusat). V mislih imam primer, ko pogodbenika sklepata pogodbo, s katero izigravata prisilne predpise ali pa je predmet pogodbe v nasprotju z zakonom (na primer pri prodaji prepovedanih drog). A tovrstna oblika odgovornosti je možna, kadar obstaja asimetrija med znanjem enega in znanjem drugega pogodbenika ali kadar pogodbenik zlorablja svoj položaj v razmerju do drugega pogodbenika. V mislih imam primere, ko odvetnik svoji stranki zamolči, da je rok za vložitev izpodbojne tožbe potekel,²² ko podjetje stranki »vsili« nepoštene (torej nične) pogodbene pogoje ali ko kreditodajalec izplačilo kredita, ki ga kreditojemalec nujno potrebuje, pogojuje z zavarovanjem terjatve s komisornim dogovorom.
   Odškodnina se v teh primerih določa ob upoštevanju negativnega pogodbenega interesa. To pomeni, da mora biti položaj stranke takšen, kot bi bil, če nikoli ne bi sklenila pogodbe, kar privede do zaključka, da se ji morajo povrniti izdatki, ki jih je imela v zvezi s sklenitvijo pogodbe, in morebiten izgubljen dobiček, ki je nastal, ker ji zaradi sklenjene pogodbe ni uspelo skleniti nobene druge pogodbe z drugimi osebami. Ureditev, da se v tovrstnih primerih odškodnina določa ob upoštevanju negativnega pogodbenega interesa, je posledica dejstva, da iz nične pogodbe ne morejo nastati nobene obveznosti, zato pozitivni pogodbeni interes (ki temelji na predpostavki, da se višina odškodnine določi ob upoštevanju položaja pogodbi zvestega pogodbenika, ki mora biti enak, kot bi bil, če bi bila pogodba izpolnjena) ne more priti v poštev. Mutatis mutandis enako velja, če je pogodba razveljavljena zato, ker je bila izpodbojna.²³
3. Odškodnina zaradi kršitve dolžnosti informiranja
   Dolžnost informiranja je akcesorna, vendar pomembna obveznost, ki jo zakon pogodbenikoma naloži že pred sklenitvijo pogodbe. Culpa in contrahendo se pri tovrstnih kršitvah šteje za obliko pogodbene odgovornosti, saj dejstvo, da opustitev nastane pred sklenitvijo pogodbe, ne spremeni njene pravne narave. Drugače kot pri prejšnjih oblikah predpogodbene odgovornosti se tu odškodnina presoja ob upoštevanju kriterija pozitivnega pogodbenega interesa, kar pomeni, da pogodba ostane v veljavi, odškodovana pogodbena stranka pa ima pravico do povrnitve škode po 245. členu OZ.

¹ Varanelli, L.: Predpogodbena odgovornost (1.), Odvetnik št. 5 (98) – zima 2020, str. 19.

² Ur. l. RS, št. 97/07 – UPB1 in nasl.

³ O načelu vestnosti in poštenja prim. Varanelli, L.: Pogodbeno pravo I – Temeljna načela in subjekti pogodbenega razmerja, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 46 in nasl.

⁴ O prevari glej Varanelli, L.: Pogodbeno pravo IV, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 222 in nasl.

⁵ »Opustitev notifikacijske dolžnosti bi imela lahko za posledico hude sankcije, če bi se štela za bistveno kršitev: neveljavnost ali izpodbojnost posla. Ponavadi pa se šteje opustitev notifikacijske dolžnosti kot kršitev postranske obveznosti. Tedaj pride v poštev samo odškodninska sankcija.« Cigoj, S.: Komentar obligacijskih razmerij. Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984–1986, str. 957.

⁶ Prim. Varanelli, L.: Pogodbeno pravo IV, GV Založba, Ljubljana, 2018, str. 228.

⁷ Prim. Pohar, K.: Pojasnilna dolžnost zdravnika: obseg pojasnila o tveganjih, Podjetje in delo, št. 1/2013, str. 146 in nasl.

⁸ Prim. Pohar, K., naved. delo, str. 150.

⁹ Prim. Pohar, K., naved. delo, str. 161 in nasl.

¹⁰ Obširneje v Pohar, K., naved. delo, str. 151 in nasl. Avtorica pojasnilo o tveganjih pojmuje kot pojasnilo, »ki priskrbi pacientu informacije o nevarnostih in možnih zapletih zdravniškega posega, ki se jim, tudi če zdravnik poseg izvede lege artis, ni mogoče z gotovostjo izogniti«. O tem tudi Flis, V.: Doktrina o zavestni privolitvi (Informed Consent), Pravo in medicina (ur. Polajnar Pavčnik, A., in Wedam Lukić, D.), Ljubljana 1998, str. 119 in nasl.

¹¹ Podobno Pohar, K., naved. delo, str. 152.

¹² Tako tudi Polajnar Pavčnik, A.: Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom, naved. delo, str. 111.

¹³ Prim. Pohar, K., naved. delo, str. 164.

¹⁴ Vojko Flis zagovarja stališče, da se v primeru urgentne medicine uporablja koncept domnevne privolitve. Flis, V., naved. delo, str. 149. Stališče je logično in utemeljeno, saj je ravno v situacijah urgentne medicine bolnik neodziven ali nezavesten, njegovo preživetje pa je odvisno od hitrosti izvedbe posega.

¹⁵ Podobno Polajnar Pavčnik, A., naved. delo, str. 114.

¹⁶ V to so zajete tudi posledice posegov estetske kirurgije, ki utegnejo pustiti začasne ali celo trajne oblike skaženosti (na primer brazgotine).

¹⁷ Prim. Polajnar Pavčnik, A., naved. delo, str. 89 in nasl. Predmet obveznosti je za bolnika plačilo opravljene storitve, ki ga opravi sam ali preko zdravstvenega zavarovanja, medtem ko je obveznost zdravnika izpolnitev dogovorjene oziroma potrebne zdravstvene storitve.

¹⁸ »Ne gre več za poseg v telesno integriteto, ampak za poseg v bolnikovo temeljno in hkrati osebnostno pravico […]. V tem primeru je procesni položaj tožnika ugodnejši, saj vprašanje, ali je zdravnik pri svojem delu prekršil pravila stroke, sploh ni več relevantno, odločilno je, ali je bil bolnik ustrezno obveščen.« Polajnar Pavčnik, A., naved. delo, str. 107.

¹⁹ Tako tudi Cigoj, S., naved. delo, str. 134. Nasprotno stališče najdemo v Blagojević, B. T., in Krulj, V.: Komentar Zakona o obligacionim odnosima, prva knjiga, Beograd 1983, str. 119; Strohsack, B.: Obligacijska razmerja I in II, Ljubljana 1989 (ponatis), str. 91.

²⁰ Tako tudi Kranjc, V.: Pravice in obveznosti pri sklepanju pogodb, Pravnik, let. 53, 11–12/1998, str. 656; Vizner, B.: Komentar Zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, Zagreb 1978, str. 168.

²¹ Tako tudi Cigoj, S., naved. delo str. 135. Drugače menijo Blagojević, B. T., in Krulj, V., naved. delo, str. 119; Strohsack, B., naved. delo, str. 91. S stališčem slednjih se ni mogoče strinjati, saj če izhajamo iz nepogodbene narave predpogodbene odgovornosti zaradi neupravičene opustitve pogajanj, ni nobenega razloga, zaradi katerega bi bilo treba izključiti uporabo splošnega pravila iz 132. člena OZ, ki predvideva povrnitev tako navadne škode kot tudi izgubljenega dobička.

²² Šlo bi za primer t. i. opustitvene prevare, ki je bila obravnavana v Varanelli, L.: Pogodbeno pravo IV, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 222.

²³ Nekaj interpretativnih dilem utegne povzročiti primer razveljavitve pogodbe zaradi grožnje (45. člen OZ). Če pozorno analiziramo besedilo 97. člena OZ, namreč ugotovimo, da ga takrat, ko oškodovana pogodbena stranka zahteva razveljavitev pogodbe zaradi grožnje, ni mogoče uporabljati. V resnici je problem bolj navidezen kot stvaren, saj je grožnja civilni delikt (in kaznivo dejanje), zaradi česar se odškodnina oškodovani pogodbeni stranki prisodi po splošnih pravilih (131. člen OZ).