TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 44. člena in 45. člen Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 – popr. in 17/15) nista v neskladju z Ustavo.   Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 365/2014 z dne 24. 2. 2016 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča v Ljubljani št. I U 444/2013 z dne 4. 6. 2014 se zavrne.

Sodniki, ki so po določenem času ponovno izvoljeni v sodniško funkcijo, in tisti, ki to funkcijo neprekinjeno opravljajo, so v različnem položaju, zato jih lahko zakonodajalec različno obravnava. Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku zagotavlja, da mu država pravnega položaja ne bo arbitrarno poslabšala, to je poslabšala brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Zakon o sodniški službi (ali kateri drug zakon) ne določa (in nikoli ni določal), da morajo biti sodniki, ki jim sodniška funkcija preneha, ob ponovni izvolitvi uvrščeni v isti plačni razred oziroma naziv, ki so ga pridobili z napredovanjem pred prenehanjem sodniške funkcije. Zato o pridobljenih pravicah v smislu 2. člena Ustave ni mogoče govoriti. Zahteva po upoštevanju napredovanj iz prvega mandata ob ponovni izvolitvi v sodniško funkcijo tudi ne izhaja iz Ustave. Ureditev razvrščanja v plačne razrede ob ponovnem imenovanju za sodnika (in na splošno ureditev pravic sodnikov, ki so ponovno izvoljeni) sodi v polje proste presoje zakonodajalca. Izpodbijane določbe Zakona o sodniški službi ne učinkujejo neposredno. Predpostavka za vložitev pobude v takšnih primerih je tudi pogoj izčrpanosti pravnih sredstev po vsebini, kar pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na podlagi katere je bila sprejeta odločitev v njegovi zadevi, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči. Ker pobudnica očitkov o neskladju izpodbijane ureditve s prepovedjo diskriminacije (na podlagi starosti) ni uveljavljala že v postopku pred rednimi sodišči, čeprav je to možnost imela (tožba, revizija), v materialnem smislu ni izčrpala pravnega sredstva. Pobudnica zato kljub vloženi ustavni pritožbi ne izkazuje pravnega interesa za presojo izpodbijanih določb z vidika prepovedi diskriminacijskega obravnavanja.    Iz razlogov, ki jih je Ustavno sodišče navedlo pri presoji izpodbijane ureditve, tudi stališču, na katerem temeljita izpodbijani sodbi, ni mogoče očitati, da krši pravico pritožnice iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Oceno arbitrarnega ravnanja bi lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti in bi bilo zato mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati, saj sta razumno in prepričljivo obrazloženi z jezikovno in sistematično razlago zakonov (Zakona o sodniški službi in Zakona o sistemu plač v javnem sektorju). Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču je mogoče ustavno pritožbo vložiti šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev, ki izhaja iz navedene določbe, ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih).