TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
S tem, da so namesto konstrukcije enega samega nadaljevanega
kaznivega dejanja uporabljene določbe 1. odstavka 48. člena KZ SFRJ
za več kaznivih dejanj v steku, ki jih sodišče ne bi smelo uporabiti,
temveč bi moralo reči, da gre za eno kaznivo dejanje, je kršen
kazenski zakon.

Sodišče prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega nadaljevanega
kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 165. člena KZ SRS in dveh
kaznivih dejanj ponarejanja listin po 1. odstavku 186. člena KZ SRS.
S sodbo sodišča druge stopnje je bila ta sodba potrjena. Zoper
pravnomočno sodbo je javni tožilec SR Slovenije vložil zahtevo za
varstvo zakonitosti. Uveljavljal je, da je bil z uporabo določb o
steku po 1. odstavku 48. člena KZ SFRJ, za kaznivi dejanji
ponarejanja listin, v obsojenčevo škodo prekršek kazenski zakon v
vprašanju iz 4. točke 365. člena ZKP. Vrhovno sodišče SR Slovenije je
zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in pravnomočno sodbo
spremenilo tako, da je izreklo, da je obsojenec storil eno
nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 186.
člena KZ SRS. Svoje stališče je v odločbi takole obrazložilo:
'Sodišče prve stopnje je, sledeč pravni opredelitvi javnega tožilca v
obtožnici, kaznivi dejanji ponarejanja listin opredelilo kot dvoje
samostojnih kaznivih dejanj, pri čemer tega pravnega zaključka ni
posebej obrazložilo. Na pritožbo zagovornika, ki je v tej smeri
izrecno uveljavljal kršitev kazenskega zakona in se je zavzemal za
konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, je sodišče druge
stopnje odgovorilo, da kazenski zakon s sodbo prve stopnje ni bil
kršen. Obrazložilo ga je z ugotovitvijo, da določb o nadaljevanem
kaznivem dejanju ne pozna noben kazenski zakon v naši državi.
Res je sicer, da zakonodajalci v kazenskih zakonih niso posebej
konstruirali nadaljevanega kaznivega dejanja. To konstrukcijo je
sprejela sodna praksa, ki je zanjo, s pomočjo teorije, izoblikovala
tudi pravila. Ta pravila vsebujejo kriterije za presojo posameznega
primera in za sklepanje o obstoju nadaljevanega kaznivega dejanja.
Kadar gre na podlagi ocene teh kriterijev za eno samo celoto, gre za
eno kaznivo dejanje, čeprav obstaja več dejanj, ki tudi vsako zase
predstavlja samostojno kaznivo dejanje. Prav v poudarku, da gre za
eno in ne več kaznivih dejanj, je odgovor na vprašanje, ali je v
primeru, ko je več dejanj, kljub vsem potrebnim povezovalnim
elementom, pravno opredeljenih kot več samostojnih kaznivih dejanj,
kršen kazenski zakon. S tem, da so namesto konstrukcije enega samega
nadaljevanega kaznivega dejanja uporabljene določbe 1. odstavka 48.
člena KZ SFRJ za več kaznivih dejanj v steku, ki jih sodišče ne bi
smelo uporabiti, temveč bi moralo reči, da gre za eno kaznivo
dejanje, je kršen kazenski zakon.
Tudi v obravnavanem primeru se je zagovornik v pritožbi zavzemal za
to, da se kaznivi dejanji ponarejanja listin opredelita kot eno samo
kaznivo dejanje, s čemer je v bistvu grajal uporabo določb o steku. V
tej smeri bi moralo sodišče druge stopnje presojati njegove
pritožbene navedbe in za oceno, ali je bil res kršen kazenski zakon,
analizirati obsojenčevo ravnanje s stališča kriterijev, izoblikovanih
v sodni praksi in v teoriji. Takšna analiza v danem primeru pokaže,
da so nedvomno podani elementi, ki obsojenčevo ponarejanje listin
povezujejo v celoto. Tako sta podana oba konstantna elementa, ki sta
vselej potrebna: istovrstnost kaznivih dejanj in primerno kratek
časovni presledek med njima. Gre namreč za dve povsem enaki kaznivi
dejanji, saj je obsojenec v obeh primerih, z izpolnitvijo dveh
obrazcev, napravil krivi listini. Glede na dejanski opis v sodbi prve
stopnje, da je obsojenec obrazca izpolnil neugotovljenega dne v letu
1979, tudi o časovni povezanosti kaznivih dejanj ne more biti dvoma.
Oceno, da gre v tem primeru za celoto, pa utrjujejo še številni
variabilni elementi; istost oškodovanca, saj je v obeh primerih
ponarejanje listin v škodo iste organizacije združenega dela; način
storitve kaznivih dejanj, ki je v obeh primerih povsem enak, saj sta
obrazca izpolnjena na enak način in končno, glede na ugotovitve sodbe
prve stopnje, celo enotnost naklepa, ki je šel v smeri končne
izpeljave že izvršene tatvine jeklenk in ki opredelitev dveh
ponarejanj kot nadaljevanega kaznivega dejanja tembolj opravičuje.
Ker so tedaj izpolnjeni vsi potrebni pogoji, gre le za eno kaznivo
dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 186. člena KZ SRS. Z
opredelitvijo teh dejanj kot dveh samostojnih kaznivih dejanj, je bil
tedaj kršen kazenski zakon v 4. točki 365. člena ZKP, saj je bila
glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljena določba
48. člena KZ SFRJ, ki se ne bi smela uporabiti.
To kršitev je Vrhovno sodišče SR Slovenije, po predlogu javnega
tožilca v zahtevi za varstvo zakonitosti, odpravilo tako, da je
obsojenčevo ravnanje pravno predelilo kot eno samo kaznivo dejanje
ponarejanja listin po 1. odstavku 186. člena KZ SRS in sicer kot
nadaljevano kaznivo dejanje. Glede na tako opredelitev in oceno, da
je življenjsko le primerno, če odprava kršitve kazenskega zakona, ki
je bila v tem primeru v obsojenčevo škodo, pride v odločbi do izraza
pri odmeri kazni, čeprav to ni nujno, ker je kriminalna količina
vendarle enaka, je obsojencu za to dejanje določilo kazen 1 meseca in
15 dni zapora, nato pa mu izreklo enotno kazen 4 mesecev zapora. Pri
tem je upoštevalo okoliščine, ugotovljene v zvezi z odmero kazni že v
rednem postopku - obsojenčevo prizadetost zaradi prenehanja delovnega
razmerja kot olajševalno in dejstvo, da je bil že dvakrat kaznovan in
sicer tako za tatvino kot za ponarejanje listin, kot obteževalno
okoliščino.'