TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

Kaznivo dejanje po 257.a členu KZ-1 je naklepni delikt, ki ga je mogoče storiti le z direktnim naklepom. Storilec zavestno prekrši predpise, zaradi česar pride do možnosti nastanka večje premoženjske škode za javna sredstva. Kaznivo dejanje se uvršča med (abstraktne) ogrozitvene delikte, saj je kot prepovedana posledica določena že možnost nastanka večje premoženjske škode, dejanska uresničitev možnosti v obliki nastanka večje premoženjske škode pa se šteje za objektivni pogoj kaznivosti. Ta je v inkriminaciji kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev določen z besedno zvezo „lahko za javna sredstva nastane večja premoženjska škoda“. Prepovedana posledica se torej kaže kot abstraktna nevarnost, to je kot oddaljena, teoretična možnost, da bo prišlo do poškodbe zavarovane dobrine – pravilne in zakonite uporabe javnih sredstev, do katere storilec ni v krivdnem odnosu.

Kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 se uvršča med tako imenovana delicta propria, pri katerih je označba osebe storilca konstitutivni znak kaznivega dejanja. Storilec tega kaznivega dejanja je lahko le uradna oseba, javni uslužbenec in pooblaščena oseba uporabnika javnih sredstev. Sostorilstvo med temi osebi je mogoče, osebe brez ustreznega statusa pa ne morejo biti sostorilci pri tem kaznivem dejanju, lahko pa so udeleženci v ožjem pomenu, torej napeljevalci ali pomagači.