TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem odstavku IV. točke izreka (da se zahtevek zoper drugega toženca v tem delu zavrne), v posledici pa tudi v V. točki izreka, razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

sicer se pritožba tožnice, v celoti pa pritožba tožencev, zavrneta ter sodba in sklep v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, potrdita.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Član uprave delniške družbe ne more veljavno skleniti pogodbe o svetovanju v imenu družbe s samim s seboj, kar velja tudi za posle, ki jih družba sklene z drugo družbo, v kateri ima član uprave prevladujoč vpliv. S svojim ravnanjem je tako prvi toženec kršil tako svojo obveznost ravnanja v skladu z zakonom kot tudi obveznost zvestobe družbi in izogibanja konfliktov interesov. Nedvomno njegovo ravnanje ni bilo ravnanje s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in ne ravnanje v dobro družbe v smislu določbe 263. člena ZGD-1.

Pravni red od delničarjev in članov nadzornih svetov ne pričakuje specialističnih, enkonomsko-finančnih in pravnih znanj, torej tudi ne od članov nadzornega sveta tožnice v konkretnem primeru. Iz tega razloga ZGD-1 pri pregledu poslovanja družbe določa sodelovanje revizorja.

V primeru iz 1. odstavka 264. člena ZGD-1 škoda nastane na podlagi odločitve odgovornih (članov organov vodenja ali nadzora, prokurista ali poslovnega pooblaščenca), zaradi poprejšnjega namernega napeljevanja oziroma zavajanja odgovornih, kar stori povzročitelj. Povzročitelj je lahko kdorkoli, ki ima vpliv na družbo in ki ravna z namenom povzročiti škodo družbi ali njenim delničarjem. Solidarno pa odgovarja poleg povzročitelja škode tudi okoriščenec iz škodnega ravnanja. To je lahko tretja oseba in ni nujno, da je povzročitelj škode ali solidarni odškodninski zavezanec (član organov vodenja ali nadzora). Pogoj pa je, da je ravnanje okoriščenca namerno.