TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 26 Zakona o divjadi in lovstvu (Uradni list RS, št. 16/04) je v neskladju z Ustavo, ker ne omejuje trajanja prednostne pravice dosedanjih upravljavcev lovišč pri pridobitvi koncesije za trajnostno gospodarjenje z divjadjo na postopek prve podelitve koncesije po uveljavitvi Zakona. Šesti odstavek 29. člena Zakona o divjadi in lovstvu je v neskladju z Ustavo, ker ne določa, da pripada del koncesijske dajatve tudi občini, na območju katere se izvaja koncesija. Osmi odstavek 29. člena Zakona o divjadi in lovstvu je v neskladju z Ustavo. Zakonodajalec mora neustavnost, ugotovljeno v 1. , 2. in 3. točki izreka te odločbe, odpraviti v roku enega leta od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Del besedila v prvem odstavku 65. člena Zakona o divjadi in lovstvu, ki se glasi: "najmanj 15", in prva alineja sedmega odstavka 65. člena Zakona o divjadi in lovstvu se razveljavita. Tretji odstavek 1. člena, 3. člen, peti in šesti odstavek 4. člena, tretji odstavek 6. člena, tretji odstavek 7. člena, drugi odstavek 8. člena, 9., 11., 25., 31., 32., 33., 34., 35., 36., 40. člen, prvi in sedmi odstavek 50. člena, prvi in drugi odstavek 53. člena, 67., 75. in 76. člen Zakona o divjadi in lovstvu niso v neskladju z Ustavo. Pobudi Lovskega društva Kokra in Lovskega društva Preddvor za začetek postopka za oceno ustavnosti 21. člena, prve in pete alineje prvega odstavka 23. člena, prvega odstavka 24. člena, 60. člena, 64. člena, tretjega, osmega in devetega odstavka 65. člena ter 66. člena Zakona o divjadi in lovstvu se zavržeta.

S civilizacijskim razvojem je pri divjadi kot naravnem bogastvu bolj poudarjen njen pomen za skupnost kot njen pomen za posameznika, zato ima zakonodajalec pri urejanju dejavnosti lovstva široko polje proste presoje. Zakonodajalec je v Zakonu o divjadi in lovstvu izbral eno izmed možnih oblik ureditve, in sicer je lovsko pravico uredil kot samostojno pravico javnopravne narave, ki ne izvira iz lastninske pravice na zemljišču. Zakonodajalec mora vsebino lastninskih upravičenj prilagoditi sodobnim družbenim razmeram. Ureditev, pri kateri je lovska pravica samostojna pravica javnopravnega značaja, ki ne izvira iz lastninske pravice na zemljišču, sodi ob upoštevanju vsebine lovske pravice ter funkcije gozdov in zemljišč v sodobnih družbenih razmerjih, v meje določitve načina uživanja lastnine. Samostojna narava lovske pravice, ki ne izvira iz lastninske pravice na zemljišču, torej glede na 67. in 70. člen Ustave ne pomeni posega v lastninsko pravico (33. člen Ustave). Lastnikom zemljišč in gozdov, kljub temu, da lastninska pravica na zemljišču ne vsebuje tudi upravičenj, povezanih z izvrševanjem lovske pravice, ostanejo vsi bistveni elementi lastninske pravice na zemljišču. Zato ureditev, pri kateri je lovska pravica samostojna pravica in ni del lastninske pravice na zemljišču in gozdu, sama po sebi ne more biti v neskladju z 69. členom Ustave. Ustavno sodišče je ob uporabi t. i. testa sorazmernosti ugotovilo, da koristi, ki jih prinaša izvrševanje lovske pravice na način, določen z ZDLov-1, odtehta težo posega v pravice lastnikov zemljišč in gozdov. Zakonodajalec je z ureditvijo v 1. točki 26. člena ZDLov-1 zagotovil prehod obstoječih pravic koncesijskega značaja v nov pravni režim in z določitvijo prednostne pravice dosedanjim upravljavcem lovišč zagotovil varstvo pridobljenih pravic. Zgolj zato, ker je zakonodajalec prehod obstoječih pravic koncesijskega značaja v nov pravni režim dosegel na dva različna načina (s podelitvijo koncesije brez javnega razpisa ali s prednostno pravico pri podelitvi koncesije), dosedanji upravljavci lovišč niso v neenakem položaju s subjekti, ki so pred prehodom v nov pravni režim upravljali z drugimi naravnimi bogastvi. Ko gre za kasnejše podeljevanje koncesij, pa razumnega razloga za prednostno pravico lovskih organizacij, ki so do sedaj upravljale z lovišči, ni več. Ker prednostna pravica dosedanjih upravljavcev ni omejena samo na prehodno obdobje, v katerem naj bi se dosedanji upravljavci lovišč pripravili in prilagodili na novo ureditev, je 26. člen ZDLov-1 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ker je zakonodajalec v šestem odstavku 29. člena ZDLov-1 odstopil od sistemske ureditve brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, je posegel v pričakovane pravice lokalne skupnosti, da pridobijo del plačila za koncesijo kot svoj lastni finančni vir. Zato je šesti odstavek 29. člena ZDLov-1 v neskladju z 2. členom v zvezi s 142. členom Ustave. Ker osmi odstavek 29. člena ZDlov-1 ne določa nobenih meril in kriterijev, tj. okvira razdelitve sredstev iz posebnega sklada, v katerega bodo vplačane koncesijske dajatve za izvajanje trajnostnega gospodarjenja z divjadjo, je pooblastilo ministrstvu iz osmega odstavka 29. člena ZDLov-1 neopredeljeno, s čimer so kršena načela pravne države (2. člen Ustave). Pogoji za pridobitev koncesije so določeni v koncesijskem aktu. Če lovska družina ne bi izpolnjevala vseh pogojev (med drugim tudi števila članov), ne bi mogla pridobiti koncesije. Iz navedenega izhaja, da so lovski družini zakonske obveznosti izvajanja javne službe in druge zakonske obveznosti varstva divjadi naložene s pridobitvijo koncesije in ne že z ustanovitvijo. Določitev minimalnega števila oseb za ustanovitev lovske družine ni primeren, niti nujen ukrep, s katerim bi se dosegel ustavno dopusten cilj, to sta učinkovito izvrševanje zakonskih nalog na področju trajnostnega gospodarjenja z divjadjo in izvajanje javne službe. Pogoj za ustanovitev lovske družine, določen v prvem odstavku 65. člena ZDLov-1, je v delu, ki določa da lahko lovsko družino ustanovi najmanj 15 polnoletnih oseb, v neskladju z drugim odstavkom 42. člena Ustave. Ker zakonodajalec tudi pri določitvi pogojev za prenehanje lovske družine ni razlikoval med pogoji za obstoj (ustanovitev in prenehanje) lovske družine in pogoji za pridobitev in odvzem koncesije, je prva alineja sedmega odstavka 65. člena ZDLov-1, ki določa da lovska družina preneha obstajati, če se ji odvzame koncesija, v neskladju z drugim odstavkom 42. člena Ustave. Zakonodajalec lahko na podlagi drugega odstavka 70. člena in prvega stavka drugega odstavka 74. člena Ustave določi tudi organizacijsko obliko, ki se mu zdi najprimernejša za izvajanje javne službe in za pridobitev pravice do izkoriščanja naravnega bogastva. Ker dejavnost trajnostnega gospodarjenja z divjadjo zahteva izvajanje številnih strokovnih nalog in posebno znanje s področja lovstva ter varovanja divjadi, Ustavno sodišče ocenjuje, da so razlogi za ureditev, pri kateri lahko lovsko pravico s koncesijo pridobi samo usposobljena pravna oseba (lovsko društvo), ne pa fizična oseba, razumni in stvarno utemeljeni ter povezani s predmetom urejanja in da zato zakonodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal arbitrarno, ko je sprejel izpodbijano ureditev. Zato ureditev ni v neskladju s prvim in drugim odstavkom 74. členom Ustave v povezavi z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ustavno sodišče ocenjuje, da so razlogi za razlikovanje med lastniki zemljišč in lovskimi organizacijami ter naravovarstvenimi organizacijami pri oblikovanju meja teritorialnih enot razumni in stvarno utemeljeni ter povezani s predmetom urejanja. Zato tretji odstavek 6. člena, tretji odstavek 7. člena in drugi odstavek 8. člena ZDLov-1 niso v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Dejstvo, da lastniki zemljišč in gozdov nimajo pravice do nadomestila, čeprav jim je z ZDLov-1 naložen način uporabe zemljišča in gozdov, samo po sebi še ne pomeni posega v 33., 67. in 69. Ustave. Določanje načina uživanje lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija ne pomeni samo, da morajo lastniki trpeti omejitve pri izvrševanju lastninske pravice, temveč tudi, da so jim lahko naložene obveznosti. Zato členi 31, 32, 33, 34, 35 in 36 ZDLov-1 niso v neskladju s 33., s 67. in z 69. členom Ustave. Zgolj dejstvo, da je lastnikom zemljišč v drugem odstavku 53. člena ZDLov-1 naloženo izvajanje preventivnih ukrepov, samo po sebi ne more pomeniti posega v pravico do zasebne lastnine. Ker je morebitna naselitev, ponovna naselitev ali doselitev tujerodne in domorodne divjadi namenjena zagotovitvi naravnega ravnovesja med divjadjo in okoljem ter ukrepom za trajnostno gospodarjenje s populacijami divjadi in njihovih habitatov po vrstah divjadi, takšni ukrepi ne pomenijo posega v pravico iz 33. člena Ustave. Člen 40 ZDLov- 1 ni v neskladju s 33. členom Ustave. Dovoljenost lova v manjših oborah bi povzročila obid zakonske ureditve upravljanja z divjadjo. S takšno ureditvijo bi lastniki oziroma imetniki obore pridobili pravico lova kot samostojno pravico, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli ZDLov-1. Izvajanje dejavnosti lova v manjših oborah bi bilo v nasprotju z javno koristjo varovanja divjadi kot naravnega bogastva. Zato prvi odstavek 50. člena ZDLov-1 ni v neskladju s prvim odstavkom 74. členom Ustave. Ustavno sodišče ocenjuje, da so koristi, ki jih prinaša ureditev, na podlagi katere pobegla žival iz obore v roku osmih dni šteje za prostoživečo divjad sorazmerne teži posledic posega v pravico do zasebne lastnine. Ker gre za pravno urejanje dejanskih stanj, ki lahko ogrožajo tudi okolje, prevlada torej interes okolja pred posameznikovim interesom. Zato sedmi odstavek 50. člena ZDLov-1 ni v neskladju s 33. členom Ustave. S samo pavšalnimi navedbami o previsokih globah Državni svet ne more utemeljiti neskladja z načelom sorazmernosti in z načelom zakonitosti. Zato 75. in 76. člen ZDLov-1 nista v neskladju z navedenima načeloma. Ustanovitev lovišča posebnega pomena je strokovna odločitev, namenjena posebnemu varovanju najbolj ohranjenih in značilnih naravnih okolij Republike Slovenije, ki je splošnega družbenega pomena. Zato po naravi stvari ustanovitev lovišča posebnega pomena ne more biti lokalna zadeva. Vodenje uradnih evidenc je tipična upravna naloga, ki sodi v državno pristojnost. Zato že po naravi stvari oblikovanje in vodenje katastra lovsko upravljavskih območij ne more biti lokalna zadeva. Koncesijo za izkoriščanje naravne dobrine lahko podeli samo lastnik naravne dobrine. Zato je vodenje postopkov podelitve koncesije za trajnostno upravljanje z divjadjo in odločanje v teh postopkih državna naloga. Območno združenje upravljavcev na podlagi javnega pooblastila med drugim izvršuje tudi upravne naloge, ki sodijo v državno pristojnost. Iz navedenega izhaja, da območno združenje upravljavcev ne izvršuje nalog, ki bi po svoji naravi sodile med lokalne zadeve. Zato ureditev, pri kateri lokalna skupnost ne sodeluje pri ustanavljanju lovišč s posebnim namenom (tretji odstavek 7. člena ZDLov-1), pri vodenju katastra lovsko upravljavskih območij (11. člen ZDLov-1), pri podelitvi koncesije na posameznem lovišču (25. in 26. člen ZDLov-1) in v območnem združenju upravljavcev (67. člen ZDLov-1), ne pomeni posega v pravice lokalne samouprave.