TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Določbe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 - uradno prečiščeno besedilo, 68/08 in 77/09), ki urejajo trajanje varščine, niso v neskladju z Ustavo. Sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 27/2009 z dne 11. 2. 2009 in sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. K 4/2005 z dne 13. 1. 2009 se razveljavita. Zadeva se vrne v ponovno odločanje Okrožnemu sodišču v Novi Gorici.

Ureditev trajanja varščine v Zakonu o kazenskem postopku, po kateri lahko varščina kot nadomestni in milejši ukrep traja dlje časa kot pripor, ni v neskladju z Ustavo. Ves čas trajanja varščine morajo biti izpolnjeni pogoji, ki so narekovali njeno odreditev, sodišče pa je na to dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru upoštevati, da je pravnomočni zaključek kazenskega postopka oziroma v določenih primerih začetek izvrševanja izrečene kazni zgolj skrajni rok, do katerega sme trajati varščina. Pravica obdolženca, da se kazenski postopek zoper njega konča v razumnem roku, izhaja že iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Iz načela sorazmernosti pa izhaja tudi zahteva, da je treba takrat, kadar je zoper obdolženca uporabljen omejevalni ukrep, ki pomeni poseg v obdolženčeve človekove pravice ali temeljne svoboščine, razumen čas trajanja postopka presojati po strožjih kriterijih. Merila, ki jih je ustavnosodna presoja izoblikovala za presojo trajanja pripora, pridejo v temelju v poštev tudi pri presoji trajanja varščine. Sodišče mora tako pri presoji razumnega trajanja postopka upoštevati hitrost postopanja vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, glede na naravo in značilnosti konkretnega kazenskega postopka ter ravnanje obdolženca v postopku. Če kazenski postopek traja dalj časa, mora s teh vidikov presoditi sorazmernost posega v pravico iz 33. člena Ustave in v primeru, ko z vidika trajanja tega posega ni več mogoče upravičiti, varščino odpraviti, še preden nastopi čas, določen v tretjem in četrtem odstavku 198. člena Zakona o kazenskem postopku. Da postopek utemeljeno dlje časa traja, je mogoče zaključiti šele na podlagi obrazložene utemeljitve, da gre za zahtevno zadevo z dejanskega in pravnega vidika. Presoja dopustnosti posega z vidika njegovega trajanja terja tudi oceno, ali postopek poteka zdržema ali pa z vrzelmi (zastoji), ki jih je mogoče pripisati ravnanju organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku. Sodišče bi šele na podlagi tako ugotovljenih dejstev in ob upoštevanju tudi tistih okoliščin, ki jih je navedlo v obrazložitvi, lahko ocenilo, ali je ukrep kljub ugotovljenemu trajanju dejansko še vedno dopusten. Ob upoštevanju navedenega argumenti sodišča, ki je sicer navedlo, da je opravilo presojo dopustnosti varščine tudi z vidika njenega trajanja, ne utemeljujejo zaključka, da je kljub ugotovljenemu trajanju ukrep še vedno sorazmeren. Zato je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico pritožnikov do lastnine iz 33. člena Ustave. Višje sodišče te kršitve ni odpravilo, zato je tudi sámo kršilo 33. člen Ustave.