TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Absolutno zastaranje odškodninskih terjatev po 2. odst. 376. čl. ZOR teče od tedaj, ko je škoda nastala. To pa ni vedno istočasno s škodnim dogodkom. Zato je treba pri odločanju o poteku petletnega absolutnega zastaralnega roka v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdaj je posamezna škoda nastala.

Revizijsko sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe glede pravilne uporabe materialnega prava (386.čl. ZPP) ugotovilo, da je sodišče druge stopnje napačno razlagalo drugi odstavek 376.čl. ZOR, ko je brez potrebne utemeljitve izenačilo dan nastanka škode z dnem škodnega dogodka. Tožnik namreč uveljavlja denarno odškodnino za štiri vrste nepremoženjske škode: za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti, za duševne bolečine zaradi skaženosti in za strah. Očitno vse te škode niso nastale že ob škodnem dogodku. Tožnik navaja, da mu je dvakrat odstopila mrežnica, da je prestal tri operacije, da se mu je torej zdravstveno stanje spreminjalo po škodnem dogodku in da so nastajale posledice poškodbe še naknadno, kar zlasti velja za odstop mrežnice in operacije očesa. Očitno torej na dan škodnega dogodka dne 21.10.1979 tožniku vsa škoda še ni nastala. Zato ni pravilno šteti, da je dan škodnega dogodka tudi dan nastanka škode, ne da bi se natančno ugotovilo, katera škoda je nastala takoj in katera kasneje. Absolutno zastaranje odškodninskih terjatev po drugem odst. 376.čl. ZOR teče od tedaj, ko je škoda nastala. To pa ni vedno istočasno s škodnim dogodkom in je zato treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdaj je posamezna škoda nastala, da bi bilo mogoče odločiti o ugovoru zastaranja v zvezi s potekom petletnega absolutnega zastaralnega roka.

Sodba druge stopnje pravilno opozarja na razliko med subjektivnim zastaranjem po 1. odst. 376.čl. ZOR, ki začne teči, ko oškodovanec zve za škodo in za povzročitelja, in med absolutnim zastaranjem, ki začne teči tedaj, ko nastane škoda; napačno pa je to, da ni upoštevalo, da nastanek škode ni vedno sočasen s škodnim dogodkom in da je mogoče, da škoda, povzročena z določenim škodnim ravnanjem, lahko nastane tudi kasneje. Za nastop absolutnega zastaranja je odločilen nastanek škode. Zato je za pravilno presojo utemeljenosti ugovora zastaranja potrebno ugotoviti čas, ko je posamezna vrsta škode nastala. Teh ugotovitev sodba druge stopnje nima, ker izhaja iz napačnega materialno pravnega izhodišča, ko šteje dan škodnega dogodka kot dan nastanka škode. Pri tem pravilno navaja stališča teorije, vendar ne posveča dovolj pozornosti razliki med nastankom škode in škodnim dejanjem. Med tem, ko je odvisnost absolutnega zastaranja od nastanka škode kot objektivnega dejstva določena v
korist odgovorne osebe, pa je razlikovanje med škodnim ravnanjem in nastankom škode nujna zaradi varstva interesov oškodovanca, saj bi bilo sicer mogoče, da bi zastaranje nastopilo, ko se škoda še sploh ne bi pojavila (n.pr. izjemni primeri poznih posledic poškodbe).