na dokumentu
Nalaganje dokumenta...
Resolucija o temeljih oblikovanja družinske politike v Republiki Sloveniji
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 40-1660/1993, stran 2076 DATUM OBJAVE: 17.7.1993
VELJAVNOST: od 17.7.1993 / UPORABA: od 17.7.1993
RS 40-1660/1993
Verzija
1 / 1
Čistopis se uporablja od 17.7.1993 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 14.2.2026: AKTUALEN.
1660. Resolucija o temeljih oblikovanja družinske politike v Republiki Sloveniji
Na podlagi 256. člena Poslovnika Skupščine Republike Slovenije v zvezi z drugim odstavkom 1. člena začasnega poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 9. julija 1993 sprejel
RESOLUCIJO O TEMELJIH OBLIKOVANJA DRUŽINSKE POLITIKE V REPUBLIKI SLOVENIJI
I. UVOD
Vse države, članice Organizacije združenih narodov, priznavajo pomen in vlogo družine v družbi in tudi potrebo po njenem varstvu s strani družbe oziroma države. Ta temeljna načela in potrebe so potrjena s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (16. člen), z Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (10. člen) ter Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah (23. člen). Najnovejši mednarodni dokument s tega področja pa je Konvencija o otrokovih pravicah, ki med drugim določa, "da morajo države, podpisnice, vsakemu otroku priznati pravico do življenjske ravni, ki ustreza njegovemu telesnemu, umskemu, duhovnemu, nravstvenemu in družbenemu razvoju, pri čimer eden ali oba starša nosita glavno odgovornost, da v skladu s svojimi sposobnostmi in gmotnimi zmožnostmi zagotovita življenjske pogoje, potrebne za otrokov razvoj. Države podpisnice, pa morajo sprejeti vse ustrezne ukrepe, s katerimi bodo staršem ali drugim, ki so odgovorni za otroka, pomagale uveljaviti to pravico in, če je potrebno, zagotovile materialno pomoč ter druge programe pomoči, zlasti razvoj ustanov, zavodov in služb za varstvo otrok (18. člen, 27. člen).
Tudi v Evropski socialni listini in v Priporočilu parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1074 je poudarjen pomen in zahteva po udejanjanju različnih ukrepov, ki naj bi zagotavljali pogoje za nastanek in poln razvoj družine oziroma po oblikovanju in vzpostavitvi splošne in koordinirane družinske politike v posameznih državah.
S tem mednarodnim dokumentom je usklajena tudi Ustava Republike Slovenije, v kateri je med drugim zapisano, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere" (53. člen).
Seveda pa je potrebno oblikovanje družinske politike postaviti ne le v pravni, temveč tudi v določen konceptualni okvir. V tem smislu je treba preseči trenutno obstoječe dajanje prioritete rezidualnemu modelu socialne politike, katerega funkcija je preprečevanje marginalizacije siromašnega prebivalstva, pa tudi industrijski model socialne politike, v katerem se socialna varnost zagotavlja prvenstveno aktivnemu delu populacije (zaposlenim) in vsaj dolgoročno stremeti k oblikovanju modela socialne politike, ki bo zagotavljal socialno varnost čim širšemu krogu ljudi in vplival na zboljšanje kvalitete življenja vseh ljudi.
Uresničiti je treba tudi temeljna izhodišča socialne politike. Socialna politika ne bo mogla več temeljiti na polni zaposlenosti oziroma statusu regularne zaposlitve, prav tako pa tudi ne na družini, katere vzorec je zasnovan enkrat za vselej.
V novem modelu socialne politike bi zato morala socialna varnost človeka temeljiti na statusu državljanstva in še dodatno na zaposlitvenem statusu. V njem pa bi se morala upoštevati tudi pluralnost družinskih oblik ljudi in njihovih potreb ter svoboda izbire med različnimi možnostmi.
II. OPREDELITEV DRUŽINSKE POLITIKE
S pojmom politike v tem kontekstu razumemo strategijo in ukrepe, ki jih določen politični, administrativni sistem podvzema na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, na zakonodajnem, institucionalnem in ekonomsko-socialnem področju. Gre za vse iniciative oziroma akcijske programe izvršilnih in zakonodajnih oblasti.
Družina predstavlja življenjsko skupnost staršev in otrok. Predstavlja primarni socialni prostor, ki daje optimalne možnosti za emocionalni in socialni razvoj otrok, obenem pa nosi tudi odgovornost za njihovo blaginjo. Poleg tega pa ima tudi pomembno vlogo pri ohranjanju kohezije družbe in kot pomembna proizvodna in potrošniška enota vpliva tudi na gospodarski razvoj družbe.
Za družino štejemo tudi vse življenjske skupnosti otrok in odraslih oseb, ki trajno skrbijo zanje: stari starši in vnuki, rejniki in rejenci, skrbniki in otroci pod skrbništvom. Subjekt predlagane družinske politike pa predstavljajo poleg družin tudi pari oziroma žene, ki pričakujejo otroke.
S pojmom družinske politike torej označujemo celoto socialnih, ekonomskih, pravnih, pedagoških, zdravstvenih, fiskalnih in drugih ukrepov, ki jih določen politično-administrativni sistem izvaja, da bi posredno ali neposredno vplival na življenjske pogoje družin oziroma njenih članov, njihov nastanek in razvoj.
V širšem smislu pa pomeni družinska politika tudi vključitev družinske dimenzije v socialno, kulturno, ekonomsko, urbanistično, ekološko in druge politike, pri katerih je družina posredni subjekt posameznih ukrepov. V okviru družinske politike je treba te ukrepe spremljati, preučevati ter do določene mere tudi koordinirati.
III. TEMELJNA NAČELA, CILJI IN UKREPI DRUŽINSKE POLITIKE
1. Načela
Splošne temeljne vrednote, ki naj bi opredeljevale socialno politiko in njene segmente, vključno z družinsko politiko, so: varnost, svoboda, solidarnost, blaginja, enakost.
Poudarek ali dajanje hierarhične prednosti eni ali nekaterim izmed njih se razlikuje v različnih družbenih sistemih in v različnih konceptih ter stopnjah razvoja družbe. Temeljna sprememba v vrednostni orientaciji socialne politike, s katero se danes soočamo pri nas, pa je vsekakor preseganje egalitarne vrednostne orientacije in uveljavitev varnosti kot osnovnega stabilizatorja socialnega položaja slehernega državljana v kombinaciji oziroma vzpostavljanju ravnovesja s svobodo kot drugo temeljno vrednostno orientacijo. Gre za širjenje takšnih oblik programov in ukrepov, ki povečujejo svobodo posameznika, vendar ne ogrožajo pri tem njegove varnosti. Pri tem se je treba zavedati, da varnosti ni mogoče zagotoviti, če družba ne zagotavlja določene stopnje solidarnosti, in da mora skrb za kakovost življenja oziroma blaginjo vseh ljudi predstavljati vsaj dolgoročen cilj vsake razvojno naravnane družbe.
Izhajajoč iz tega, družinska politika v Republiki Sloveniji temelji na naslednjih načelih:
-
na vključevanju celotne populacije oziroma na usmerjenosti k vsem družinam,
-
na upoštevanju pluralnosti družinskih oblik in različnih potreb, ki iz tega izhajajo,
-
na spoštovanju avtonomnosti družine in individualnosti posameznih njenih članov,
-
na zaščiti otrokovih pravic v družini in družbi ter dajanju prednostnega mesta kakovosti življenja otroka,
-
na promoviranju enakih možnosti obeh spolov,
-
na vzpostavljanju raznovrstnih oblik storitev in na omogočanju, da družine izbirajo med različnimi možnostmi,
-
na delnem prispevku družbe k stroškom za vzdrževanje otrok,
-
na dodatnem varstvu družin v specifičnih situacijah in stanjih,
-
na celostnem, integralnem pristopu.
2. Cilji
Z družinsko politiko želimo vplivati na pogoje za nastanek in varnost družine ter njen razvoj.
Temeljni cilj družinske politike v Republiki Sloveniji je zato ustvarjanje pogojev za izboljšanje kakovosti življenja vseh družin in za enake možnosti osebnega razvoja vseh članov družine.
Operacionalizacija zgornjih načel pa pomeni še naslednje posebne cilje družinske politike:
-
preseganje dosedanje naravnanosti na družino s predšolskim otrokom in v skladu s cilji in materialnimi možnostmi, postopna razširitev programov, usmerjenih tudi na ostale družinske cikluse,
-
omogočanje prednosti univerzalnim programom,
-
pravna in dejanska izenačitev (v statusu in pravicah) vseh družinskih oblik,
-
prednostno razvijanje programov, ki bodo krepili avtonomnost družine (podporni programi) oziroma ji ne odvzemali njenih funkcij in jo postavljali v preveliko odvisnost od družbenih služb,
-
postopno preseganje enosmernega institucionalnega razvoja in pluralizacija storitev (kombinacija javnega, zasebnega, neformalnega in volonterskega sektorja),
-
vzpostavitev posebnega varuha (ombudsmana) za otroka,
-
zagotovitev neposredne zaščite otroka v primerih, ko je njegov razvoj ogrožen zaradi neugodnih družinskih pogojev ter omogočanje otroku dostop do posameznih družbenih dobrin v primeru, da obstajajo v družini ovire za njihovo doseganje,
-
ustvarjanje pogojev za kvalitetnejše usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti staršev (matere in očeta) in spodbujanje k enaki odgovornosti obeh staršev,
-
omiliti prenašanje stroškov za vzdrževanje otrok na družino z razširitvijo mehanizmov za delno kompenzacijo teh stroškov s strani družbe.
3. Ukrepi
Izhajajoč iz načel in ciljev družinske politike Republika Slovenija pristopa k sprejetju in izpeljavi celovitih ukrepov družinske politike. Le-te bomo oblikovali in uresničevali na naslednjih področjih:
-
na ekonomsko-fiskalnem področju z neposrednimi dajatvami družinam, ki dopolnjujejo ali nadomeščajo njihove dohodke, s prerazdelitvijo dohodka v korist družin v okviru davčne politike ter posebno kreditno politiko,
-
na področju družbenih služb in drugih dejavnosti, ki se delijo na splošne (izobraževanje, zdravstveno varstvo) in personalne (posvetovalnice, pomoč ostarelim, pomoč prizadetim) ter s svojimi storitvami podpirajo funkcioniranje družine ali delno prevzemajo posamezne njene funkcije,
-
na področju zaposlovanja z ustvarjanjem pogojev za usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti obeh staršev ter z drugimi ugodnostmi, povezanimi s trgom delovne sile,
-
na področju stanovanjskega gospodarstva s specifičnimi programi stanovanjske preskrbe in z drugimi oblikami pomoči družinam.
Pri uresničevanju ukrepov družinske politike, ki jih bomo uresničevali postopoma, bomo dali prednost tistim ukrepom, ki že obstajajo oziroma jih je po oceni mogoče hitreje udejaniti, in s katerimi lahko država najbolj učinkovito prevzame svoj del odgovornosti. Temeljno jedro bodoče družinske politike bodo predstavljali obstoječi programi in ukrepi otroškega varstva in drugih področij (izobraževanje, zdravstveno varstvo idr.). Pri tem ne gre za dokončno izbiro ukrepov, le-te bo mogoče dopolnjevati ali pa v skladu s širšimi družbenimi spremembami tudi spremeniti.
Za sooblikovanje in udejanjanje ciljev in ukrepov družinske politike bodo odgovorni strokovni, upravni, politični in izvajalski subjekti, pri njenem sooblikovanju pa tudi predstavniki civilne družbe.
3.1.
Ekonomsko-fiskalno področje (neposredne in posredne dajatve družinam)
Namen ekonomske pomoči družinam je doseči:
-
da se družinam olajšajo materialni problemi, s katerimi se soočajo v različnih obdobjih (življenjskih ciklusih) svojega obstoja,
-
da materialne omejitve ne bodo razlog, da se pari, ki si sicer želijo otroke, zanje ne odločijo,
-
da se vsem otrokom omogoči čim boljše in enake materialne osnovne pogoje za življenje,
-
da se staršem, ki želijo več časa posvetiti delu v družini, pri tem materialno in pravno pomaga.
Če govorimo o finančni podpori družini, je socialnovarstvena shema, ki jo zagotavlja država družinam, širša in vključuje tudi zdravstveno zavarovanje, pokojninsko in invalidsko zavarovanje idr.
Vendar pa imata znotraj tega praviloma posebno mesto dva mehanizma. Njuna temeljna funkcija je, da prispevata k delni kompenzaciji stroškov za vzdrževanje otrok in da vplivata na izboljšanje življenjske ravni družin. Prvega predstavljajo otroški dodatki, drugega pa davčne olajšave za vzdrževane družinske člane. Dolgoročni cilj finančnih podpor družinam bo večji delež pokrivanja minimalnih življenjskih stroškov za otroka.
3.1.1.
Otroški dodatki
Pri oblikovanju koncepta družinske politike izhajamo iz dejstva, da imajo neposredne dajatve družinam največji učinek pri izenačevanju pogojev življenja družin z različnim številom otrok. V skladu s tem bomo uvedli univerzalni otroški dodatek.
Otroški dodatek se bo razlikoval glede na starost otrok, do njega pa bodo upravičeni vsi otroci v starosti do 15. leta oziroma do 26. leta, če se šolajo.
Do otroškega dodatka pa ne bodo upravičeni otroci, ki so zaradi vzgoje, šolanja ali usposabljanja v zavodu in imajo v njem brezplačno oskrbo.
Otroški dodatek se bo v skladu s potrebami in možnostmi nadgrajeval s posebnimi dodatki za namensko uporabo (doplačilo šolske prehrane, nakup učbenikov, doplačilo za prevoz idr.). Te oblike dodatkov bodo predstavljale dopolnilo k univerzalnemu otroškemu dodatku.
3.1.2.
Posebne pomoči za invalidne otroke
Otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju bodo upravičeni do povišanega otroškega dodatka. Poleg otroškega dodatka pa bo za otroke z zmerno, težjo in težko duševno prizadetostjo ter z najtežjo telesno prizadetostjo zagotovljeno tudi posebno nadomestilo za invalidnost.