TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Sodnega sveta št. 2/13-190 z dne 16. 5. 2013 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Po ustaljeni upravno-sodni praksi imajo sodniki/sodnice zoper akt Sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe, ki ima za posledico prenehanje sodniške službe, pravico do sodnega varstva v upravnem sporu. Upravno sodišče je tožbo tožnice sprejelo v obravnavo na podlagi prvega stavka 2. člena ZUS-1.

Na podlagi ocene sodniške službe je tožnici prenehala sodniška služba zaradi neizpolnjevanja enega indikatorja v zvezi s kriterijem delovne sposobnosti iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, ki je zgolj eden izmed 9 kriterijev za oceno sodniške službe, pri čemer pa se prvih 7 od 9 kriterijev po zakonu ugotavlja prek več primeroma navedenih indikatorjev. Tožnici je sodniška služba prenehala, ker je, kljub opozorilu predsednice, v daljšem časovnem obdobju občutno zaostala za pričakovanim obsegom sodnikovega dela brez opravičenega (objektivnega) razloga in ker v večjem številu zadev ni izdala sodbe v zakonsko predpisanem maksimalnem roku 90 dni.

Upravno sodišče lahko v upravnem sporu odloči samo na podlagi presoje, ali je odločitev zakonita ali ne, kar v konkretnem primeru vključuje tudi presojo, da izpodbijana odločitev ni v nasprotju z ustavno določbo iz 3. odstavka 49. člena Ustave v povezavi z ustavnimi določbama o neodvisnosti sodnika (125. člen Ustave), trajnem sodniškem mandatu (prvi stavek 1. odstavka 129. člena Ustave) in ob upoštevanju izjeme iz 1. odstavka 132. člena Ustave v povezavi z legitimnim ciljem sojenja v razumnem roku, čemur služijo merila za pričakovani obseg sodnikovega dela.

Sodni svet ima določeno polje presoje pri uporabi vsebinskih kriterijev iz 29. člena ZSS, vendar je polje proste presoje zamejeno s testom „razumnosti“ odločitve Sodnega sveta.

Druga kršitev v izpodbijanem aktu se nanaša na uporabo 4 indikatorjev merjenja kriterija varovanja ugleda sodnika in sodišča, ki jih je določil zakonodajalec, a nobenega od teh tožena stranka niti prisojni personalni svet niso upoštevali - to vsaj ni razvidno iz obrazložitev aktov. V povezavi s tem so pristojni organi nepopolno ugotovili dejansko stanje.

„Sodniška norma“ v obravnavanih okoliščinah konkretnega ocenjevanja sodniške službe ne zavezuje vsakega sodnika posamezno pod grožnjo prenehanja sodniške funkcije, kajti če bi bilo res, potem v Sloveniji ne moremo več govoriti o neodvisnem in nepristranskem sojenju, saj sodnik ne bi bil vezan samo na ustavo in zakon, kot to določa 125. člen Ustave, ampak bi bil vezan tudi na „sodniško normo“ - celo ne glede na to, na kakšen način so bile takšne delovne „norme“ ali bolje rečeno orientacijska merila (standardi) za pričakovani obseg sodnikovega dela predpisana oziroma izpeljana.

Ob upoštevanju načela sorazmernosti bi pristojni organ lahko oziroma bi moral najprej uporabiti določbe o disciplinskih kršitvah, ki pa se raztezajo od pisnega opomina, ustavitve napredovanja, znižanja plače do premestitve na drugo sodišče in kot najhujšo sankcijo prenehanje sodniške službe. Zgolj opozorilo tožnici s strani predsednice sodišča, da ne izpolnjuje „sodniške norme“ in da bo zahtevala oceno sodniške službe, ne pomeni, da je bilo v postopku spoštovano načelo sorazmernosti. To načelo morajo namreč upoštevati in uporabiti presonalni sveti pri izbiri sankcije in tožena stranka pri odločanju o potrditvi negativne ocene.