TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Pravica do svobode izražanja po 39. členu ustave ne jamči vsakomur pravice do objave njegovih mnenj v določenem časopisu. Ta določba ne vsebuje več iztožljive pravice do objave svojega mnenja. Jamči le svobodo izražanja, ki je javna oblast ne sme protiustavno omejevati, na področju tiska torej svobodo, da vsakdo, ki to finančno in organizacijsko zmore, lahko svobodno izdaja časopis in druge publikacije in z njimi svobodno širi vesti in mnenja po svojem izboru. Pri tem mora spoštovati ustavne pravice drugih in po določbi 33. člena ZJG tudi Kodeks novinarske etike.

Posameznik lahko torej znotraj tako razumljene svobode tiska proti volji uredništva posameznega časopisa doseže objavo svojega mnenja samo v primeru, kadar gre za njegovo ustavno pravico do popravka in/ali odgovora na objavljeno informacijo iz 40. člena ustave oziroma ZJG, ki to pravico konkretizira. Pravico iz 40. člena je treba razumeti kot korekcijo morebitne zlorabe pravice iz 39. člena ustave. Pravica do odgovora/popravka nastopi takrat, ko je na temelju pravice iz 39. člena prišlo do pomanjkljive, popačene, napačne informacije.

Pravici novinarja po 39. členu in tožnika po 40. členu ustave sta torej različni. Tožnik zato neutemeljeno primerja svoj položaj s položajem novinarke. Njun pravni položaj namreč že po ustavi ni enak. Zato sodišče druge stopnje v tem kontekstu tudi ni moglo kršiti načela enakosti po 14. členu ustave.

Samo dejstvo, da je v informaciji vse, kar je napisano, tudi resnično, samo po sebi ne jemlje pravice do odgovora. Kajti prav citiranje sicer resničnih, vendar iz konteksta iztrganih informacij, lahko informacijo v določenem obsegu popači oziroma povzroči, da jo bralci razumejo drugače, kot je dogodek, na katerega se informacija nanaša, v resnici potekal.

Tožnik zahteva, da sodišče informacijo dopolni tako (vsebinsko gre torej za odgovor in ne popravek), da bo v njej navedena "druga plat medalje", tj. tista, ki naj v javnosti vzbudi dvom v pravilnost odločitve na prvi stopnji. Odgovor ni pravno sredstvo, s katerim bi tožnik uveljavljal navedeni interes. Sporni članek je informacija o javni glavni obravnavi v kazenskem postopku. Kazenski postopek pa je postopek, v katerem sodišče ugotavlja, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje ali ne in ali je za to dejanje odgovoren ali ne. Prav zaradi posledic, ki zadenejo morebitnega storilca kaznivega dejanja, ima ustava še posebne določbe o pravicah obdolženca. Zato je treba pred odločitvijo o odgovoru upoštevati tudi ustavne pravice obdolženca. Upoštevati tako, da obstaja ravnotežje med ustavno pravico do odgovora in ustavnimi pravicami obdolženca. Najpomembnejša med njegovimi pravicami je pravica iz 27. člena ustave. V njem je določeno, da tisti, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.