TFL Vsebine / TFLGlasnik

Po domala tridesetih letih, kar je bil v zakonodajnem postopku leta 1998 nepojasnjeno blokiran prvi poosamosvojitveni predlog zakona o javni varnosti, se ta odpisani ustavnopravni standard ali generalna klavzula z Zakonom o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV) vsaj za silo vrača v pravni red in sistem notranje varnosti Republike Slovenije.

Vsaj za silo, poudarjam, zato, ker sam zakonodajalec pri namenu ZNUZJV navaja, da je ta zakon zgolj začasna rešitev pred celovito prenovo področne zakonodaje in vzpostavitve koherentnega sistema javne varnosti na državni in lokalni ravni. Če se omejim na policijsko dejavnost, je kritičen odziv demokratične in strokovne javnosti na ZNUZJV hvalevreden izraz visoke občutljivosti na povečanje organizirane državne prisile. S tega vidika je razumljivo, da so policijska pooblastila tudi po sprejetju ZNUZJV podvržena budnemu nadzornemu očesu javnosti. 

Pri strokovnih kritikah policijskih pooblastil v ZNUZJV pa si s skromnim poznavanjem javne varnosti in policijske dejavnosti pridržujem pravico nasprotnega mnenja. Stališča, ki policijska pooblastila, namenjena zagotavljanju javne varnosti, tehtajo z dokaznimi standardi javnega reda in kaznovalnega prava so po mojem epistemološki zdrs, ki je posledica kategorialne napake v razvrščanju ustavnih vrednot, konvencijskih standardov in ustaljene prakse visokih sodnih forumov o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v policijskih postopkih.

Če si za iztočnico izposodim besede nekdanje sodnice na Ustavnem sodišču RS dr. Špelce Mežnar, za poslabšanje javne varnosti na Dolenjskem in v Posavju niso krivi ustavni standardi, ki zagotavljajo pravice obdolženih. Z brutalnostjo naraščajočega nasilja in kriminala nas ravno ustavni standardi opozarjajo na razumno previdnost in potrebo po poglobljenem premisleku, brez hitenja in prenagljenih čustvenih odzivov tudi v tem pogledu, ali ni država v teh zaostrenih razmerah javne varnosti morda pretirano zaščitniška do storilcev kaznivih dejanj.[1]

Glede policijskih pooblastil se popolnoma pridružujem temu, kar s potrebo po pretehtanem in uravnoteženem premisleku opozarja dr. Mežnar. Napačno razumevanje pomena javne varnosti in hierarhije ustavnih standardov je prav tako med (mnogimi) razlogi za neučinkovitost države, ne le v kazenskih in prekrškovnih postopkih.[2] Z razlago začenjam najprej pri namenu zakonodajalca v prvem odstavku 1. člena ZNUZJV: »S tem zakonom se določajo in urejajo nujni ukrepi za vzpostavljanje in zagotavljanje javne varnosti«. To so tiste situacije, v katerih država zaradi visoke stopnje negotovosti in varnostnih groženj ni zavezana samo k temu, da ne sme posegati v človekove pravice (pasivna obveznost države), ampak je dolžna posameznika tudi varovati (aktivna obveznost države).[3]

V naslednjem koraku se namen zakonodajalca kaže v tem, da z ZNUZJV »vsaj za silo« vzpostavi kolikor toliko uravnotežen sistem javne varnosti, tako v smislu pasivne kot aktivne dolžnosti države pri varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede tega velja upoštevati uveljavljeno prakso Ustavnega sodišča RS, da v pravni državi mora obstajati tak sistem organizacije (javne varnosti), ki zagotavlja izvajanje ustave in zakonov ter tak sistem postopkov, ki omogočajo uravnoteženo (sorazmerno) izvrševanje ustavnih pravic in svoboščin.[4] S tem se je Ustavno sodišče RS, kot samo poudarja, približalo zahtevi iz judikature Evropskega sodišča za človekove pravice o pozitivni obveznosti države, ki je procesni vidik tretje generacije človekovih pravic.[5]

Obveznost države, da v vseh pogledih zagotavlja učinkovito varstvo človekovih pravic izhaja iz zahtev (načel) pravne države (2. člen Ustave). Na teh načelih temelji tudi politika zagotavljanja notranje varnosti Republike Slovenije, zgrajena na sistemu in organizaciji, institucionalnih nosilcih in sistemu postopkov javne varnosti.[6]

Vrnimo se k epistemološkem zdrsu in kategorialni napaki pri razvrščanju ustavnih vrednot. Pri javni varnosti gre za hierarhijo vrednot v skrajno negotovih razmerah in ekstremnih situacijah, ko je nujno in neogibno potrebno zavarovati življenje ljudi ali obstoj temeljnih institucij demokratičnega družbenega reda. Kako sta v tej hierarhiji druga proti drugi razvrščeni vrednoti življenje ljudi in nedotakljivost stanovanja, izhaja že iz zdravorazumskih načel in sistematike človekovih naravnih pravic.

V primerih, ko gre za javno varnost, ki je prvovrstno načelo naravnega prava ali razumnosti – se pravi tega, kar človek vidi z lastnimi očmi – policija ne vstopa v prostore zato, da korak za korakom zlagoma preverja obstoj razlogov za sum kršitev javnega reda, prekrškov in kaznivih dejanj. To je ob upoštevanju a vrednote človekovega življenja v hierarhiji ustavnih standardov, hočeš nočeš, drugotnega pomena.

Primarna funkcija ustavnopravnega standarda ali generalne klavzule javna varnost je v tem in samo v tem, da policija zaradi nujnih in neodložljivih razlogov izključno na podlagi taktičnega preudarka zavaruje življenje ljudi in obstoj temeljnih institucij demokratičnega družbenega reda. Če policija tega ne more zagotoviti drugače kot z vstopom in pregledom prostorov, je to še vedno nujen in neodložljiv ukrep javne varnosti, nikakor ne javnega reda, kaznovanja prekrškarjev in odkrivanja storilcev kaznivih dejanj po dokaznih standardih verjetnosti in suma v prekrškovnem in kazenskem procesnem pravu.

Če javno varnost zbanaliziramo na raven varnosti kar tako, jo podredimo standardom javnega reda in kaznovalnega prava, policijo v izhodišču onemogočimo, da življenje ljudi in temeljne institucije demokratičnega družbenega reda varuje ne čakajoč na najhujše. Policija že po hierarhiji ustavnih vrednot, dikciji konvencijskih določb in ustaljeni praksi visokih sodnih forumov varstva človekovih pravic nima prav nobene podlage za izbiro (diskrecijo): varovati življenje ljudi ali z napačnim sklicevanjem na nedotakljivost stanovanja varovati le vrata in zidove.

V članku se namenoma izogibam najtežjim vprašanjem javne varnosti, ko gre za uporabo smrtonosne sile v policijskih postopkih. Zgolj zaradi potrebe po pretehtanem premisleku se glede tega sklicujem na 2. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice v konkretnih primerih. Tu ne gre za odločanje o dokaznih standardih javnega reda, prekrškov in kazenskega procesnega prava, temveč za skrajno negotove razmere in ekstremne situacije, v katerih policija zaradi nujnih in neodložljivih razlogov javne varnosti, varnosti življenja ljudi in demokratičnega družbenega reda ima z zakonom določena pooblastila celo za uporabo smrtonosnega strelnega orožja, kaj šele za vstop in pregled stanovanja. 

Namesto da razpravljamo o usposobljenosti policije za sorazmerno varovanje človekovih pravic v negotovih razmerah in ekstremnih situacijah se razprava o ZNUZJV vrti okoli vrat in zidov. Ta epistemološki zdrs v razumevanju hierarhije ustavnih vrednot je v največji meri posledica domala tridesetletnega izbrisa javne varnosti, ne samo iz policijske zakonodaje, temveč iz varnostne doktrine, pravnega reda in sistema notranje varnosti države. Pravna stroka je po mojem prva poklicana, da ta epistemološki primanjkljaj čim prej zapolni z »novo« pravno paradigmo javne varnosti kot prvovrstnega ustavnopravnega standarda varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v negotovih razmerah in ekstremnih situacijah.

Opombe:

[1] Mežnar, Š. Človekove pravice in Šutarjev zakon: priložnost za razmislek, Delo - Sobotna priloga, 22.11.2025.

[2] Glede poslabšanja javne varnosti se posebej sklicujem na skrb zbujajoče ocene o ogroženosti življenja ljudi in premoženja z nasiljem in kriminalom v veljavni kriminalitetni politiki države; Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2024–2028 (ReNPPZK24–28).

[3] Ustavno sodišče RS, U-I-65/05 z dne 22.09.2005, tč. 6.

[4] Tretji odstavek 15. člena Ustave RS: »Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava«.

[5] U-I-13/94 z dne 21.1.1994.

[6] Ustavno sodišče RS, U-I-56/21 z dne 7. 12. 2023; U-I-483/20 z dne 1.4.2021