TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženci morajo kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso, in sicer pravna oseba v znesku 1.875,00 EUR ter odgovorni osebi A. A. in B. B. vsak v znesku 75,00 EUR.

Očitek o razdelitvi javnega naročila je konzumiran v ravnanju, ki predstavlja zakonske znake prekrška oddaje javnega naročila brez izvedenega postopka in gre torej za prekršek, ki je bil storjen v navideznem idealnem steku s kršitvijo drugega dela določbe četrtega odstavka 24. člena ZJN-3, ki določa, da naročnik ne sme razdeliti javnega naročila oziroma ga oblikovati v več javnih naročil, da bi se izognil uporabi tega zakona, razen če je razdelitev utemeljena z objektivnimi razlogi. Kršitev te določbe je lahko storjena s katerokoli obliko odgovornosti.

Razdelitev javnega naročila pod pogoji iz četrtega odstavka 24. člena ZJN-3 je dopustna le, če je utemeljena z objektivnimi razlogi. Obstoj objektivnih razlogov je potrebno razlagati restriktivno, predvsem pa morajo biti takšni, ki so izven sfere naročnika in na katere naročnik ni mogel imeti nikakršnega vpliva.

Pomanjkanje strokovnega znanja o pravilih javnega naročanja, neizkušenost in vodenje tehničnega oddelka ne izključujejo nezavestne malomarnosti.

Temeljno pravilo načela zakonitosti je, da se uporabi zakon, ki je veljal v času storitve prekrška, retroaktivnost novejšega zakona pa se uporabi le, če je za storilca milejši. Kadar dejanje izpolnjuje zakonske znake prekrška tako po prejšnjem predpisu, kot tudi po spremenjenem predpisu in je zanj predpisana enaka sankcija, potem velja pravilo uporabe zakona, ki je veljal v času storitve prekrška in sodišče uporabi ta zakon ter odloči o prekršku, ki je veljal v času storitve le tega. Načelo uporabe milejšega predpisa pa ne zahteva, da bi sodišče moralo presojati, ali spremenjeni predpis drugače vpliva na uporabo splošnih pravil za določitev sankcije in za njeno odmero.

Obstoj zgolj subjektivnih okoliščin ne opravičuje izreka opomina. Okoliščina, da je šlo za izredno nujnost, pa tudi ni posebna olajševalna objektivna okoliščina.