TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi zagovornika obs. B.G. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Vojaškega sodišča v Sarajevu z dne 8.4.1986 v zvezi s sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča v Beogradu z dne 11.9.1986 spremeni tako, da se obs. B.G. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je:

1. v večkratnih razgovorih z vojakom T.M.:

a) izjavil decembra 1985 v prostorih vojaškega kluba VP.., da se JLA v primeru spopada z velikimi silami ne bi bila v stanju upreti tem silam, da vojaki v tem primeru ne bi imeli možnosti niti dezertirati, kaj šele braniti; da je pri nas vojaška tehnika zastarela; da obstoj JLA ne zagotavlja nobene varnosti, ker bi bili hitro premagani s strani morebitnega napadalca;

b) proti koncu januarja 1986 v prostorih vojaškega kluba VP...

izjavljal, da se ne prikazuje resnično dejansko stanje v Jugoslaviji, ampak se laže in lakira resnica s tem, da se vse prikazuje z lepe strani, da se Tito vzvišuje in povzdiguje nad boga; da je na oblasti ZKJ, ne pa delavski razred; da je socialistično samoupravljanje utopija; da je bilo leto 1948 farsa, ker se ni odstopilo od Stalinove politike; da pri nas obstojijo Goli otoki in Jasenovci; da komunisti preganjajo vse drugače misleče; da si je Federacija izmislila zakon, s katerim bi ustavila Jovanko, da ne sname avreole brezmadežnosti s svetnika Tita; da se ne spoštujejo sklepi AVNOJ-a, ker se Kosovu ne priznava status republike in pravica do odcepitve; da politiki ne dovoljujejo ljudstvu, da bi se z referendumom izjasnilo glede odcepitve Kosova, ker jih je strah, da bi se tudi ljudstvo Slovenije opredelilo za odcepitev od Jugoslavije;

c) februarja 1986 v garnizonski knjižnici v V. izjavljal, da volitve leta 1945 niso bile demokratične, ker so bile izsiljene; da je naš kazenski zakonik hujši kot islamski šerijat; da ZKJ ni vodilna idejno-politična sila ljudstva in ni v službi interesov delavskega razreda; da so vsi položaji vnaprej rezervirani za člane ZKJ, da bi ZKJ izgubila politično nadoblast, če bi bil ustanovljen večstrankarski sistem;

2. v razgovoru z vojakom S.Š. v novembru 1985 v garnizonski knjižnici v V. izjavljal, da bi bilo za Slovenijo in Slovence bolje, če bi bili samostojni, ker bi imeli vsi brezposelni možnosti za zaposlitev; da Slovenija ni izkoristila svoje zgodovinske priložnosti in postala samostojna republika ter da bi v nasprotnem bila druga Švica; da je S.D. "skidal glave" profesorjem v Sloveniji in jih nagnal s fakultet; da je devizni zakon zakon za revne, ker bodo revnejše republike pridobile več deviz kot tisti, ki jih zaslužijo; da prihaja do nacionalizma tudi zaradi propagande državnega vodstva, ki si izmišlja krize, kot v primeru Kosova in zdaj v Sloveniji;

3) v razgovoru z vojaki M.O., T.M. in N.P. januarja 1986 v knjižnici vojaškega kluba v V. izjavil, da se JLA ne bi bila v stanju upreti morebitnemu napadalcu; da je mladina v Sloveniji ogorčena in revoltirana; da je čutiti v Sloveniji nestrpnost do delavcev iz drugih republik in pokrajin, ker s svojim obstojem motijo Slovence pri zaposlovanju; da je veliko od tistega, kar je napisano o boju, pogumnosti in zmagah v NOB izmišljeno s strani posameznikov;

4) v razgovoru z vojakoma M.O. ter T.M. februarja 1986 pred garnizonsko knjižnico v V. izjavil, da se ne spoštujejo ustavne določbe, ker se Kosovu ne priznava status republike in pravica do odcepitve;

5) v večkratnih razgovorih z vojakoma N.P. ter T.M. konec januarja in v začetku februarja 1986 v garnizonski knjižnici v V. ponovno izjavil, da se ne spoštujejo ustavne določbe, ker se Kosovu ne priznava status republike in pravica do odcepitve; da tega ne dovolijo, ker bi se odcepile tudi druge republike iz Jugoslavije, med njimi tudi Slovenija, kar bi ji ustrezalo; da je bila takoj po vojni v Sloveniji obsojena na smrtno kazen večja skupina intelektualcev, čeprav so bili nedolžni in je bil tako uničen sam vrh slovenske kemijske inteligence; da je mladina v Sloveniji nagnjena k nacizmu, ker je revoltirana;

6) v razgovoru z vojakoma P.P. ter T.M. v začetku februarja 1986 v prostorih garnizonske knjižnice v V. izjavil, da v Jugoslaviji ne obstoji svoboda tiska in govora; da se Kosovu ne dovoli pravica do republike in odcepitve, ker bi isto naredile tudi druge republike; da delavci iz drugih republik predstavljajo motnjo za zaposlitev brezposelnih Slovencev; da ni potrebno soditi Andriji Artukoviču, ker je star ter da tako starega človeka ne bi obsojala nobena druga država razen Jugoslavije, in da bo Jugoslavija v primeru, če bi bil Artukovič obsojen, pokazala, da se poslužuje enakih metod kot nekdanja NDH; da bi prišlo v primeru agresije na Jugoslavijo do razkola med vojaki in starešinami; da bi se v primeru ustanavljanja večstrankarskega sistema v Jugoslaviji 90% ljudstva opredelilo za druge stranke,

in da je storil s tem kaznivo dejanje sovražne propagande po 1.

odstavku 133. člena KZ SFRJ.

Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Prikazovanje, ki je moralo biti neresnično in podano s hudobnim namenom družbenih in političnih razmer v državi, bi lahko pomenilo kaznivo dejanje sovražne propagande po 1. odstavku 133. člena KZ SFRJ/77 le, če bi takšno prikazovanje vsebovalo prikrit poziv na akcijo v smeri zrušenja, strmoglavljenja, izpodkopavanja v 1.

odstavku 133. člena KZ SFRJ navedenih objektov kazenskopravnega varstva, pri čemer pa ni zadostovala abstraktna nevarnost, temveč je morala biti podana konkretna nevarnost, da bo tako ravnanje povzročilo pri tistih osebah, katerim je bilo namenjeno, odločitev za nasilno akcijo na kazenskopravno zavarovane objekte, navedene v 1. odstavku 133. člena KZ SFRJ/77, pri čemer je moral biti pri storilcu podan direktni naklep, torej njegova zavest o neresničnosti trditev in tudi njegov poseben namen, da bi se zrušili, strmoglavili ali izpodkopali navedeni objekti kazenskopravnega varstva.