TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi:

- v I. točki za znesek 974,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2017 dalje in za znesek 370,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2017 dalje in

- v III. točki izreka glede stroškovne odločitve

ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

ZPP v 308. členu določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava. Če ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, zavrže tožbo. Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata). Vprašanje, ali gre za „isto stvar“, se tudi v razmerju do sodne poravnave rešuje po istih pogojih identitete zahtevka kot pri razmerju do pravnomočne sodbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je podana objektivna in subjektivna identiteta spora.

Pritožbeni očitek, da je tožnik zaradi sklenjene sodne poravnave omejen pri izbiri zahtevka, ker mu sodna poravnava omogoča zgolj zahtevati vzpostavitev v prejšnje stanje, zaradi česar je po mnenju pritožbe sodišče napačno uporabilo določilo 164. člena OZ, ni utemeljen, saj ima tožnik v skladu s to določbo pravico izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode (vzpostavitev v prejšnje stanje ali denarni zahtevek), objektivna identiteta med zahtevkom iz sodne poravnave in obravnavanim sporom pa ni podana. Le če okoliščine primera opravičujejo vzpostavitev v prejšnje stanje, oškodovanec ne more zahtevati plačila denarne odškodnine.

Ker sodba sodišča prve stopnje glede ugovora toženca o prekinitvi vzročne zveze med škodo na ograji in toženčevim ravnanjem nima razlogov, saj je sodišče zmotno štelo, da toženec ni prerekal obstoja vzročne zveze, se je v tem delu ne da preizkusiti.

Iz navedb pravdnih strank v postopku izhaja, da določilo 3. točke sodne poravnave razumeta vsaka drugače, sodišče pa v razlogih ni obrazložilo, ali so določila sodne poravnave jasna (prvi odstavek 82. člena OZ) ali pa je treba zaradi nejasnosti določila ugotavljati, kakšen je bil namen pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ), o čemer sta izpovedala toženec in priča - tožnikov oče.

Vse navedbe glede amortizacije in obogatitve so neutemeljene, saj ni dvoma, da je izvedenec v mnenju navedel dela, ki so potrebna za sanacijo ceste, zato so pritožbene navedbe, da bo tožnik obogaten za vrednost nove ceste, neutemeljene. OZ v 169. členu določa, da se pri odmeri odškodnine oškodovancu prisodi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bilo škodljivega dejanja. Sodni izvedenec je na ustnem zaslišanju izrecno in jasno potrdil, da znesek, ki ga je izračunal v mnenju 6.300,00 EUR, predstavlja znesek, ki je potreben, da bi bilo s tem zneskom vzpostavljeno prejšnje stanje,