TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Pravično zadoščenje

Pri opredelitvi pravice do učinkovitega sodnega varstva se prispevek osredinja na področje zdravstva in predstavi drugačen pristop k razvoju 41. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Predstavi pristop za odločitev sodišča o upravičeni dodelitvi pravičnega zadoščenja, ki ga sodišče nakloni oškodovancu v civilnem pravdnem postopku, ki temelji na odškodnini zaradi posega v duševno in telesno integriteto pacienta – »žrtve« v zdravstvu. Namen tega članka ni razpravljati o standardu ravni zaščite pravic pacientov, kakor tudi ne o razmerju med pravičnim zadoščenjem in drugimi oblikami odškodnine. Članek ponuja pregled k pomenu pravičnega zadoščenja v zdravstvu. Razišče in predstavi merila za vrednotenje dodelitve pravičnega zadoščenja, v okviru razlag sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), Sodišča Evropske unije in sodišč v Republiki Sloveniji.

Članek vsebinsko izhaja iz opravljenega pregleda sodne prakse mednarodnih sodišč, ki odločajo o pravičnem zadoščenju iz 41. člena EKČP v meddržavnih primerih. Glede slednjega se ni mogoče izogniti zahtevi, ki državam članicam EU nalaga zagotavljanje ravni zaščite pravic pacientov ter dostop do varnega in kakovostnega zdravljenja prek meja EU.¹ Treba je spomniti, da raven zaščite pravic pacientov prek meja EU izhaja predvsem iz pravne varnosti, kot »najbolj poglavitne vrednote, ki utrjuje vladavino prava« in zahteva predvidljivost prava.² Pravna varnost pomeni jasno razumevanje pravic in upravičenj pacientov, ki jo na eni strani omejuje nacionalna pristojnost držav in na drugi pravice, ki jih na področju čezmejnega zdravstvenega varstva opredeljuje Direktiva 2011/24/EU.³ Pomembna razsežnost pravne varnosti je tudi postopkovnost prava, ki se nanaša na samostojno in neodvisno sodstvo ter časovno razsežnost (sojenje v razumnem roku).⁴ Sistemi javnega zdravstva se v zakonodaji EU povezujejo in krepijo pravice pacientov prek meja EU. Zanimivo je, da s tem, ko Direktiva 2011/24/EU krepi pravice do socialne varnosti in povečuje odgovornost držav članic pri povračilu stroškov zdravstvenega varstva, krepi tudi pravice pacientov v njihovem upravičenju do strokovne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe.⁵

2. Mednarodne zaveze k uresničevanju pravice do sodnega varstva

Na načelni ravni je zavzemanje za spoštovanje človekovih pravic med prednostnimi nalogami zunanje politike številnih držav.⁶ Zagotovo je v ospredju mednarodnega trenda sodišč, da s pravičnim zadoščenjem preprečijo nadaljnje kršitve človekovih pravic. ESČP je pooblaščeno, da v skladu z 41. členom EKČP, tistim, ki so jim bile kršene njihove konvencijske pravice, dodeli pravično zadoščenje. Mednarodna umeščenost pravice do sodnega varstva je izrazito poudarjena, še zlasti z zagotavljanjem pravice do učinkovitega pravnega sredstva.⁷ Učinkovitost pravnega sredstva se kaže v tem, da prepreči domnevno kršitev prava in vsako njeno nadaljnjo kršitev oziroma da se zagotovi ustrezna odškodnina za morebitno že storjeno kršitev. Standard pravice do učinkovitega pravnega sredstva je v državah EU različno izpolnjen.⁸ Pravica do sodnega varstva je na mednarodni ravni izrazito poudarjena in priznana v 47. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,⁹ ki izhaja iz pravice do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča.¹⁰ Z vidika mednarodne umeščenosti je ta ista pravica zagotovljena tudi v prvem odstavku 6. člena in 13. členu EKČP. Vsebovana zaveza pravice do sodnega varstva izhaja tudi iz prvega odstavka 6. člena in prvega odstavka 19. člena Pogodbe o Evropski uniji (PEU),¹¹ po kateri morajo države članice EU vzpostaviti potrebna pravna sredstva, da zagotovijo učinkovito pravno varstvo. Evropska unija (EU) temelji na vrednotah pravne države,¹² ki so hkrati skupne vsem državam članicam.¹³ V duhu izpolnjevanja načel pravne države izhaja pozitivna obveznost evropskih držav, da zagotovijo pravico do učinkovitega sodnega varstva. Prizadevanja in potreba, »da se človekove pravice zavarujejo z močjo prava«, izhajajo tudi iz zavezanosti k vladavini prava, opredeljeni v Splošni deklaraciji človekovih pravic.¹⁴ V širšem pomenu je pravica do sodnega varstva izražena skozi pravno priznane temelje sodnega varstva, ki jih vsebinsko določajo: pravica do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen EKČP), pravica do poštene in javne obravnave v razumnem roku, o kateri odloča neodvisno in nepristransko, z zakonom ustanovljeno sodišče (6. člen EKČP) ter pravica dostopa do sodnega varstva. Učinkovit dostop do sodnega varstva (81. člen) in olajšanje dostopa do sodnega varstva z načelom vzajemnega priznavanja sodnih in zunajsodnih odločb v civilnih zadevah (67. člen) sta poudarjena tudi v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU).¹⁵ Člen 19 PEU, ki je bil vključen v Lizbonsko pogodbo, določa, da države članice vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotavljanje učinkovitega pravnega sredstva na področjih, ki jih ureja pravo EU.16 S tem so države članice EU zavezane k uresničevanju pravice do sodnega varstva.

Kot je poudarjeno v 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah in prvem odstavku 19. člena PEU, ima vsakdo, ki je utrpel kršitev katerekoli pravice in svoboščine, ki mu jih podeljuje zakonodaja EU, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, ne le v okviru pravil o človekovih pravicah, ki jih priznava EKČP. Zahteva za sodno varstvo, opredeljena v Listini EU o temeljnih pravicah, odraža splošno pravno načelo, ki temelji na ustavni tradiciji, skupni državam članicam EU. V okviru nacionalne jurisdikcije RS je pravica do sodnega varstva¹⁷ zagotovljena z najvišjim pravnim aktom države, Ustavo RS.¹⁸ Država mora zagotoviti možnost za učinkovito izvrševanje te pravice vsakomur, ne glede na posameznikove osebne okoliščine in socialne ovire.¹⁹

V zvezi s področjem uporabe pravil pravičnega zadoščenja je na eni strani poudarjen status EKČP kot instrumenta mednarodnega javnega prava, ki ga je treba razlagati v skladu s pravili in načeli, kodificiranimi v Dunajski konvenciji o pogodbenem pravu iz leta 1969, in po drugi strani kot posebni cilj in namen konvencije kot mednarodne pogodbe o človekovih pravicah.

2.1. MEDNARODNI VIDIK PRAVIČNEGA ZADOŠČENJA

Pravično zadoščenje, ki ga ESČP dodeli kot nadomestilo za izkazano moralno škodo (očitno travmo) v okviru nepremoženjske škode, ima za posameznika izjemen pomen. Z uresničevanjem pravičnega zadoščenja v okviru določbe 41. člena EKČP se pogosto postavlja vprašanje, ki se nanaša na zmanjševanje in odpravo povzročene škode, priznavanjem denarnega nadomestila oziroma odmere denarne odškodnine za škodo, ki jo je utrpel posameznik za povzročeno travmo, pretrpljeno stisko, žalost in okvaro zdravja.²⁰ ESČP v razmerju do nacionalnih sodišč pravično zadoščenje dosodi le, če nacionalna zakonodaja ne omogoča popravila nepremoženjske škode v celoti ali kadar je to potrebno (fr. S’il y a lieu). Sodišče pri tem upošteva posebnosti posameznih zadev. Iz novejše sodne prakse²¹ in pravil poslovnika ESČP²² izhaja, da plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ESČP dosodi, če je nastala škoda posledica ugotovljene kršitve in tedaj, kadar utrpele nepremoženjske škode ni mogoče odpraviti zgolj z ugotovitvijo kršitve.²³ To pomeni, da je mogoče v skladu z 41. členom EKČP dosoditi pravično zadoščenje (že) zaradi obstoja posega v zavarovano osebnostno pravico posameznika po EKČP in njenih protokolih. Pritožnik mora v ta namen vložiti poseben zahtevek. ESČP dosodi pravično zadoščenje v zadevah, ki se nanašajo na: premoženjsko škodo, nepremoženjsko škodo in nastale stroške postopka.

ESČP ima široko diskrecijsko pravico pri urejanju vprašanja povrnitve utrpele nepremoženjske škode. Oškodovancu odmeri pravično zadoščenje, kadar ugotovi, da je prišlo do kršitve EKČP in njenih protokolov in če notranje pravo države članice dovoljuje le delno povračilo škode v konkretnem primeru.²⁴ Pogoj za uveljavljanje zaščitnega mehanizma EKČP je domnevna kršitev pravice, ki se kaže v prizadetosti osebne integritete posameznika. Pri tem je posameznik dolžan izkazati neposredno utrpele posledice kršitve in zatrjevati, da je žrtev kršitve (čustveno in fizično zaznanih učinkih kršitve).²⁵ V skladu z ustaljeno sodno prakso ESČP 34. člen EKČP z izrazom žrtev označuje osebo, ki jo je sporno dejanje ali opustitev neposredno prizadela. Obstoj kršitve zahtev EKČP pa je mogoč tudi brez škode. Škoda ima vlogo le v okviru določbe 41. člena EKČP. Odločitev ali ukrep, ki je ugoden za pritožnika, načeloma zadostuje, da se mu odvzame status žrtve le, če so nacionalni organi izrecno ali vsebinsko priznali in odpravili kršitev EKČP.²⁶ Iz pregleda sodne prakse²⁷ ESČP je razvidno, da se na področju nepremoženjske škode v okviru ugotavljanja odgovornosti sodna praksa še naprej razvija.

ESČP uporabi 41. člen EKČP oziroma uveljavi pooblastilo za odmero pravičnega zadoščenja v meddržavnih zadevah, ko presoja nadomestilo za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo,²⁸ med katero šteje psihološko škodo: duševno ali fizično trpljenje, izgubo, žalost, občutek krivice, stisko, pa tudi denarno povračilo za pravne stroške ipd. Poudarja, da je odmera denarne odškodnine za pravično zadoščenje enakovredna odškodnini. Kadar gre za zahtevke za nepremoženjsko škodo, se ESČP včasih odloči, da je za oškodovanca dovolj že sama ugotovitev kršitve. V obstoječem pristopu ESČP je pravično zadoščenje namenjeno odškodnini prosilcem in ne kaznovanju držav članic.²⁹

Iz tega izhaja, da če notranje pravo zadevne države pogodbenice dovoljuje le delno odškodnino, sodišče, če je to potrebno (v okviru pooblastil in lastne presoje), podeli oškodovancu pravično zadoščenje.³⁰ Sodbe o pravičnem zadoščenju, ki se nanašajo na 34. člen EKČP, ki posameznikom omogočajo pritožbo, s katero zatrjujejo, da so žrtve kršitev pravic, priznanih z EKČP in njenimi proto- koli, s strani države podpisnice, so redke.³¹ Vprašanje pravičnega zadoščenja se pogosto postavlja v zvezi z odpravljanjem škode, tj. priznavanjem denarne odškodnine za škodo, pri kateri je oškodovanec utrpel duševne in telesne bolečine, strah, občutek tesnobe in krivico.³²

2.2. PRAVIČNO ZADOŠČENJE PO PRAVNEM REDU REPUBLIKE SLOVENIJE

V notranjem pravnem redu RS (primarnem pravnem varstvu) institut pravičnega zadoščenja ni vzpostavljen. Pravice in postopek za uveljavitev zahtevka za pravično zadoščenje je mogoče (1.) »uveljavljati le zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja«,³³ ki pa je le ena od zavez države iz pogodbenih obveznosti o delovanju EU, katerega cilj je zagotoviti učinkovit dostop do sodnega varstva.³⁴ V določbah Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), je pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo (2.) »mogoče zagotoviti že z ugotovitvijo kršitve pravice« […] v tem primeru sodišče na zahtevo stranke tudi odloči, da se sodba objavi«.³⁵ Z vidika odgovornosti države, ki izhaja iz tako imenovane pozitivne obveznosti, ki jo državam nalaga 2. člen EKČP, slovenski pravni red obveznosti države, da bi vzpostavila ustrezne mehanizme za dodelitev »pravičnega zadoščenja, ne izpolnjuje v celoti.

V tem smislu gre za pravico, ki je eden bistvenih pogojev za učinkovito uresničevanje vseh drugih človekovih pravic. Obveznosti države po 2. členu EKČP niso izpolnjene, če zaščita, ki jo nudi domača zakonodaja, obstaja le v teoriji, saj mora »učinkovito delovati v praksi«.³⁶ Ustava RS varuje (le) pravico do povračila škode, povzročene z akti in dejanji oblasti.³⁷ Ne glede na pravico do povračila škode pa je veljavna zakonska ureditev nezadostna, ker ne omogoča pravičnega zadoščenja. Nacionalna sodišča bi morala upoštevati novejšo sodno prakso ESČP, po kateri se šteje, da je učinkovito sodno varstvo zagotovljeno le, če obsega tudi varstvo, ki nudi zadostno pravično zadoščenje, ki naj ga uživa tisti, ki mu je bila pravica kršena. To pa pomeni tudi, da v slovenskem pravnem prostoru oškodovani stranki ni mogoče dodeliti zadostnega pravičnega zadoščenja, ki ga ta utrpi v okviru nepremoženjske škode. Institut odškodninske odgovornosti države vsebinsko³⁸ izhaja iz civilnopravne odgovornosti delodajalca oziroma odgovornosti države za javne uslužbence.³⁹ V skladu z merili sodne prakse povrnitev nepremoženjske škode izhaja iz določb, ki veljajo za premoženjsko škodo in se smiselno uporabljajo tudi za nepremoženjsko škodo, s katero sodišče določa:

1. pravično denarno odškodnino glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu;
2. pomena prizadete osebne dobrine in namena te odškodnine ter dejstva, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom;
3. preizkus pravilnosti uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnine in razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami.⁴⁰

Pravično zadoščenje po pravnem redu RS se na nacionalni ravni uresničuje prek ZVPSBNO. Slednji ureja:

1. varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja,
2. sodno varstvo te pravice in
3. pravično zadoščenje v primerih njene kršitve.⁴¹

ZVPSBNO zagotavlja stranki v sodnem postopku varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, tako imenovano pospešitveno pravno sredstvo, s katerim stranka že v času nastanka domnevne kršitve vpliva na to, da sodni postopek ne bi trajal nerazumno dolgo. Če stranki pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kljub temu ni zagotovljena, ji ZVPSBNO daje možnost (ob izpolnitvi predpostavk iz prvega odstavka 15. člena), da zaradi nastale kršitve v končnem sodnem postopku uveljavlja pravično zadoščenje, in sicer v obliki denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.⁴² V sodnem postopku zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je oškodovancu v primerih hujše kršitve dana možnost, da poleg izplačila pravične denarne odškodnine zaradi nesorazmerno dolgega trajanja sodnega postopka, uveljavlja tudi pravično zadoščenje, zahteva pravno satisfakcijo – objavo sodbe.⁴³ Zakonodajalec je pri vzpostavitvi sistema sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v ZVPSBNO sledil cilju, da doseže varstvo te pravice s pospešenimi pravnimi sredstvi. Možnost uresničevanja pravičnega zadoščenja je predvidel le za tiste primere, ko stranki kljub njenemu prizadevanju za pospešitev sodnega postopka sojenje ne bo zagotovljeno v razumnem roku.⁴⁴ Omenjeni zakon stranki v sodnem postopku, udeležencu po zakonu, ki ureja nepravdni postopek, in oškodovancu v kazenskem postopku omogoča, da o njenih pravicah, dolžnostih in obtožbah proti njej v njeni zadevi pred sodiščem odloča sodišče brez nepotrebnega odlašanja.⁴⁵

Poudariti je treba ločnico med pravično denarno odškodnino in pravičnim zadoščenjem. Poseg v osebnostno pravico je po nacionalni ureditvi podlaga za pravično denarno odškodnino, le če so bile posledice takega posega telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine in strah. Zakonodajalec pojem nepremoženjske škode podaja s taksativno opisanimi vrstami nepremoženjskih škod v prvem odstavku 179. člena OZ, za katera priznava pravično denarno odškodnino. Nacionalna zakonodaja RS oškodovancu, ki je zaradi posega v svojo osebno sfero utrpel pravno priznano škodo, omogoča, da od odgovorne osebe zahteva povrnitev nastale škode v obliki plačila pravične denarne odškodnine (tj. odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo), in sicer v skladu s pogoji in na način, kot to določa zakon. EKČP za poseg v pravno priznano človekovo pravico – kršitev pravice, zagotovljene z EKČP in njenimi protokoli, s katero se posega v pravno sfero posameznika, določa odškodninsko odgovornost – plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v obliki pravičnega zadoščenja. Seveda pa pravičnega zadoščenja ne smemo enačiti s pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Kadar so pritožniki utrpeli nepremoženjsko škodo, ki je ni mogoče odpraviti zgolj z ugotovitvijo kršitve (s plačilom odškodnine v okviru pravičnega zadoščenja), ESČP na podlagi pravične presoje prizna tudi denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo.⁴⁶

Opombe:

¹ Točka b prvega odstavka 4. člena Direktive 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. 2. 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu, Uradni list EU, L 88/45, 4. april 2011.
² M. Pavčnik, nav. delo, str. 525.
³ Deveti odstavek 4. člena Direktive 2011/24/EU.
⁴ Prvi odstavek 6. člena EKČP.
⁵ 4. člen Direktive 2011/24/EU.
⁶ E. Petrič, nav. delo, str. 243.
⁷ Sodišče EU se je v zadevi C-222/84 Johnston leta 1986 prvič sklicevalo na pravico do učinkovitega pravnega sredstva in v točki 18 navedlo, da v skladu s 6. členom Direktive 76/207/EGS (o izvrševanju načel enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev) odraža zahteva za sodni nadzor splošno pravno načelo, ki temelji na ustavnih tradicijah, skupnih članicam EU. To načelo je določeno tudi v 6. in 13. členu EKČP.
⁸ W. Piątek, nav. delo, str. 163.
⁹ Uradni list EU, C 326, 26. oktober 2012. Charter of Fundamental Rights of the European Union, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah
¹⁰ Uradni list EU, C 83/389, 2010.
¹¹ Prav tam, prvi odstavek 6. člena. Poudarjena je zaveza po priznavanju pravic, svoboščin in načel, ki izhajajo iz Listini EU o temeljnih pravicah. Iz Pojasnila v zvezi z Listino EU o temeljnih pravicah izhaja, da so pravice iz 6. člena pravice, ki jih zagotavlja 5. člen EKČP in imajo v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine EU o temeljnih pravicah enak pomen in obseg. Prvi odstavek 19. člena pa vzpostavlja zavezo držav članic EU, da vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva, na področjih, ki jih ureja pravo Unije; Pogodba o Evropski uniji.
¹² M. Pavčnik, nav. delo, str. 78. Pravna država je moderna država, v kateri je delovanje državnih organov pravno vezano in so v njej zagotovljene temeljne (človekove) pravice. organov pravno vezano in so v njej zagotovljene temeljne (človekove) pravice.
¹³ PEU, 2. člen, skupaj s PDEU je ena od osnovnih pogodb EU, ki temelji na Maastrichtski pogodbi.
¹⁴ Splošno deklaracijo človekovih pravic je Generalna skupščina OZN sprejela v Parizu 10. decembra 1948. Vlada Republike Slovenije je na podlagi šestega odstavka 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 38/10 – ZUKN, 8/12, 21/13, 47/13 – ZDU-1G, 65/14 in 55/17) in 77. člena Zakona o zunanjih zadevah (Uradni list RS, št. 113/03 – uradno prečiščeno besedilo, 20/06 – ZNOMCMO, 76/08, 108/09, 80/10 – ZUTD in 31/15) na 175. redni seji 5. aprila 2018 sprejela Sklep o objavi njenega besedila v Uradnem listu RS, št. 24/18.
¹⁵ Četrti odstavek 67. člena in točka f drugega odstavka 81. člena PDEU.
¹⁶ PEU, 19. člen prvi odstavek.
¹⁷ Ustava RS, 23. člen.
¹⁸ Ustava RS, 23. in 125. člen.
¹⁹ Odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-253/13-8 z dne 13. februarja 2014, točka 9 obrazložitve; in U-II- 1/09 z dne 5. maja 2009. Sklep Ustavnega sodišča RS Up-40/97 z dne 7. marca 1997.
²⁰ Sodba ESČP v zadevi McMichael proti Združenemu kraljestvu, št. 16424/90, z dne 24. februarja 1995, točka 103.
²¹ Sodbi ESČP v zadevah I. proti Finski, št. 20511/03, z dne 17. julija 2008, točka 55; in Buhuceanu in drugi proti Romuniji, št. 20081/19, in 20 drugih z dne 23. maja 2023, točka 91.
²² Poslovnik ESČP, 2023, str. 48, prvi odstavek 41. člena.
²³ Sodba ESČP v zadevi K. H. in drugi proti Slovaški, št. 32881/04, z dne 6. novembra 2009, točka 77 obrazložitve.
²⁴ A. Škrk Berger, nav. delo, str. 28.
²⁵ Sodba ESČP v zadevi Vilela proti Potugalski, št. 63687/14, z dne 5. julija 2021, točka 58 obrazložitve.
²⁶ Sodba ESČP v zadevi Codarceea proti Romuniji, št. 31675/04, z dne 2. septembra 2009, točka 99 obrazložitve.
²⁷ Sodbe ESČP v zadevah Y. Y. proti Rusiji, št. 40378/06, z dne 23. februarja 2016, točki 38 in 39; P. in S. proti Poljski, št. 57375/08, z dne 30. oktobra 2012, točka 128; in Radu proti Republiki Moldaviji, št. 50073/07, z dne 15. aprila 2014, točka 27 obrazložitve.
²⁸ Sodba ESČP v zadevi OAO Neftyanaya Kompaniya Yukos proti Rusiji, št. 14902/04, z dne 12. decembra 2014, točka 3 obrazložitve.
²⁹ Sodba ESČP, Dodelitev pravičnega zadoščenja, pojasnila z dne 26. marca 2019.
³⁰ Sodba ESČP v zadevi I. proti Finski, št. 20511/03, z dne 17. julija 2008, točka 52 obrazložitve.
³¹ L. R. Glas, nav. delo, str. 231.
³² Sodba ESČP v zadevi McMichael proti Združenemu kraljestvu, št. 16424/90, z dne 24. februarja 1995, točka 103 obrazložitve.
³³ Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO, Uradni list RS, št. 67/12 – uradno prečiščeno besedilo), prva alineja drugega odstavka 15. člena.
³⁴ PDEU, drugi odstavek 81. člena.
³⁵ ZVPSBNO, prvi odstavek 18. člena.
³⁶ Sodba ESČP v zadevi Šilih proti Sloveniji, št. 71463/01, z dne 9. aprila 2009, točka 195 obrazložitve.
³⁷ Ustava RS, 26. člen.
³⁸ Komentar ustave RS, e-KURS: Možina, točka 10.
³⁹ OZ, 147. člen.
⁴⁰ Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 310/2000 z dne 20. decembra 2000.
⁴¹ ZVPSBNO, drugi odstavek 1. člena.
⁴² Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. marca 2010, točka 11 obrazložitve.
⁴³ ZVPSBNO, drugi odstavek 18. člena.
⁴⁴ Sklep Ustavnega sodišča RS U-I-37/11, Up-215/11 z dne 1. julija 2011, točka 7 obrazložitve.
⁴⁵ ZVPSBNO, 2. člen.
⁴⁶ Sodba ESČP v zadevi K. H. in drugi proti Slovaški, št. 32881/04, z dne 6. novembra 2009, točka 77 obrazložitve.

Celoten članek dostopen za naročnike!