TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevana oseba A. A. se preda Republiki Hrvaški.

Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že utemeljilo, da se za odločanje v primerih, kakršen je obravnavani – ko za predajo posamezne osebe zaproša država članica EU in hkrati izročitev iste osebe zahteva tudi tretja država – uporablja določba 32. člena ZSKZDČEU-1.

Pri odločanju je treba upoštevati tudi prakso Sodišča EU, ki je v luči uresničevanja pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic že večkrat presodilo, da mora zaprošena država, v kateri se nahaja državljan druge države članice EU in kateri tretja država poda prošnjo za njegovo izročitev, obvestiti navedeno državo članico EU in ji glede na okoliščine primera na njeno prošnjo predati njenega državljana v skladu z določbami Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, če je ta država članica EU na podlagi nacionalnega prava pristojna za pregon zahtevane osebe za kazniva dejanja, izvršena zunaj njenega nacionalnega ozemlja. Da bi ohranili namen preprečevanja nevarnosti nekaznovanosti zadevne osebe za dejanja, ki so ji očitana v zaprosilu za izročitev, je pomembno, da se (1) evropski nalog za prijetje nanaša vsaj na ista dejanja, kot se osebi očitajo v prošnji za izročitev, in (2) da je država članica EU pristojna za uvedbo kazenskega postopka zoper navedeno osebo zaradi teh kaznivih dejanj, četudi so storjena zunaj njenega ozemlja.