TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

o d l o č i l o :

Pritožbi drugega toženca se delno ugodi in se sodba prve stopnje razveljavi v delu, s katerim je drugemu tožencu naloženo plačilo 366.863,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.1997 dalje do plačila in pravdnih stroškov ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se pritožba drugega toženca, v celoti pa pritožba prvega toženca zavrneta in se potrdi sodba prve stopnje v izpodbijanih nerazveljavljenih delih (to je v ugodilnem delu glede odškodnine za nepremoženjsko škodo za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti ter stroških postopka, kolikor se tičejo prvega toženca).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka drugega toženca in tožnikovih stroških odgovora na pritožbo v vrednosti 125 odvetniških točk se pridrži za končno odločbo, sicer pa nosijo stranke svoje pritožbene stroške (tožnik preostale, prvi toženec pa v celoti).

 

Tožeča stranka je predlagala izvedenca finančne stroke kot nov dokaz, pri čemer ni niti zatrdila, da dokaza brez svoje krivde ni mogla navesti ali ponuditi najkasneje na prvem naroku. Šele kasneje je navedla, da gre za metodo za razjasnitev že prej predlaganih dokazov, ki se je tekom postopka pokazala kot neizbežna za njihovo razumevanje. Sodišče prve stopnje je temu sledilo in štelo, da namen zakonodajalca, ki je v omejitvi možnosti za zlorabo procesnih pravic in zavlačevanje dokaznega postopka, ni bil izigran in da je dokazni predlog pravočasen, saj je bil podan potem, ko se je izkazalo, da pravočasno predlagani dokazi ne omogočajo celovite ocene tožnikovega izgubljenega zaslužka. Sodišče prve stopnje je torej dopustilo možnost, da tožeča stranka ni navedla vseh dokazov, ker je menila, da bodo doslej predlagani dokazi zadostovali. To bi pomenilo, da je dopusten nekakšen "rezervni" dokaz, ki ga stranka predlaga šele, ko spozna, da doslej predlagani ne dokazujejo dejstev, ki jih zatrjuje. Pritožbeno sodišče sodi, da je dopustitev dokaza v primeru, kot je obravnavani, nepravilna. Tožeča stranka je imela vso možnost predlagati dokaz z izvedencem finančne stroke najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo - tedaj je že vedela, s kakšno dokumentacijo razpolaga sama in tudi kakšne podatke lahko pridobi od DURS in ZZZS. Sporočila, ki jih je prejela od teh organov, niso vsebovala podatkov, ki bi lahko za tožečo stranko predstavljala "presenečenje" ali nepričakovan procesni obrat, ki bi ji narekoval in morda tudi dopuščal predlaganje novih dokazov. Pravilno sicer sodišče prve stopnje ugotavlja, da z uveljavitvijo eventualne maksime ni bilo derogirano načelo materialne resnice, vendar pa to načelo ni več prevladujoče načelo v postopku. S tako široko razlago pojma "brez svoje krivde" pa bi bil po oceni pritožbenega sodišča vendarle izničen namen določbe 1. odstavka 286. člena ZPP. Zato drugi toženec utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena v zvezi z 286. členom ZPP.