TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
S tem, ko zakonca iz svojih osebnih dohodkov izdvajata sredstva za
tekoče potrebe družinske skupnosti, skupaj in sporazumno gospodarita
z delom skupnega premoženja (2. odst. 51. čl. in 1. odst. 52. čl.
ZZZDR). Zahtevek za povračilo izdatkov, ki so bili v sredstvih za
preživljanje družine v času trajanja zakonske zveze namenjeni in
porabljeni za preživljanje otroka, za katerega je bilo pozneje s
pravnomočno sodbo ugotovljeno, da materin mož ni njegov oče, je tako
v bistvu zahtevek za poračun razpolaganja s tem delom skupnega
premoženja. Tak poračun sporazumnega razpolaganja s skupnim
premoženjem pa med zakoncema, ki na njem nimata določenih deležev, ni
možen. Zato mož matere tega otroka od nje nima pravice zahtevati
povračila izdatkov, ki so bili v zakonski skupnosti porabljeni za
otrokovo preživljanje niti potem, ko je bilo njegovo očetovstvo
izpodbito.

V predhodnem očetovskem sporu je sodišče pravnomočno ugotovilo, da
tožnik ni oče mld. toženca, ki ga je rodila toženka v času trajanja
njune (sedaj razvezane) zakonske zveze. Z obravnavanim tožbenim
zahtevkom je zato tožnik zahteval povračilo izdatkov, ki jih je imel
zaradi preživljanja tega otroka in to tistih, ki so mu nastali v času
skupnega življenja v zakonski skupnosti s toženko, kot tudi zneskov,
ki so mu bili odtegnjeni v izvršbi kot preživnina, prisojena s sodbo
ob razvezi zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je tema obema
zahtevkoma ugodilo in tožencema naložilo, da morata tožniku
nerazdelno plačati znesek 86.080 din s pripadajočimi zamudnimi
obrestmi. Pritožbo tožencev je sodišče druge stopnje zavrnilo kot
neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti sodbi sodišča druge stopnje sta toženca vložila revizijo in v
njej uveljavljala vse revizijske razloge. Poudarila sta, da bi morali
sodišči ločeno obravnavati obdobje do razveze zakonske zveze in čas
po njej. V času trajanja zakonske zveze je mld. toženec živel v
družinski skupnosti z materjo in tožnikom. V tej skupnosti je bil
tožnik dolžan preživljati tudi njega na podlagi 49. in 86. člena
ZZZDR in zato po 213. členu ZOR povračilni zahtevek do razveze
zakonske zveze ni utemeljen.
Revizijsko sodišče je reviziji mld. toženca ugodilo v celoti, delno
pa je ugodilo tudi reviziji toženke. Sodbo sodišča druge stopnje je
delno spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek proti
mld. tožencu. Toženki pa je naložilo, da mora tožniku povrniti to,
kar je od njega prejela kot prisilno izterjano preživnino za tega
otroka (to je znesek 43.900 din z zamudnimi obrestmi). V preostalem
delu pa je njeno revizijo zavrnilo. V razlogih sodbe je med drugim
navedlo:
Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je
glede mld. toženca štelo, da bi moral karkoli v skladu s tožbenim
zahtevkom vračati tožniku. Nobene utemeljene podlage nima presoja
obeh sodišč, da bi bil slednji neopravičeno obogaten. Kot mld. otrok
je imel in ima pravico do ustreznih pogojev za svojo zdravo rast in
razvoj, kar so mu sicer dolžni zagotoviti v prvi vrsti njegovi starši
(102. člen ZZZDR). Četudi je za njegovo preživljanje v družinski
skupnosti s toženko soprispeval tudi tožnik, pa zaradi tega mld.
toženec ni bil z ničemer obogaten, saj je s tem prejel samo to, do
česar je bil upravičen. Proti njemu pa tudi povračilni (verzijski)
zahtevek ni utemeljen, saj zanj zaradi določbe 133. člena ZZZDR kot
upravičenec do preživnine on ni pasivno legitimiran. Mld. toženec pa
ni pasivno legitimiran tudi za zahtevek za čas po 22.8.1980, ker je
na podlagi navedene določbe dolžan povrniti tretjemu njegove izdatke
za preživljanje preživninskega upravičenca samo preživninski
zavezanec, to pa so, če gre za mld. otroka, prvenstveno njegovi
starši.
Kar zadeva odločitev o tožbenem zahtevku proti toženki, pa je sodišče
druge stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo
tistemu delu tožbenega zahtevka tožnika, ki se nanaša na obdobje
skupnega življenja pravdnih strank v času trajanja zakonske zveze med
tožnikom in toženko, to je, kot je bilo ugotovljeno, za čas od
rojstva mld. toženca dne 25.9.1976 pa do 22.8.1980. Utemeljeno pri
tem poudarja revizija, da je treba ta del zahtevka obravnavati ločeno
od tistega dela, s katerim tožnik zahteva povračilo pravnomočno
prisojene in v izvršilnem postopku od njega prisilno izterjane
preživnine, ker gre po temelju za dva različna zahtevka. Ni sicer
mogoče sprejeti revizijske razlage, da bi bil za ta čas tožnik dolžan
preživljati tudi mld. toženca s sklicevanjem na 49. člen in 86. člen
zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št.
15/76, v nadaljevanju ZZZDR), in da v zvezi z 213. členom ZOR ta
njegov zahtevek zato ni utemeljen, saj je bila s pravnomočno sodbo
Temeljnega sodišča v Murski Soboti, enote v Lendavi z dne 27.12.1982,
opr.št. P 15/81 v zvezi s sodbama Višjega sodišča v Mariboru z dne
10.5.1983, opr.št. Cp 307/83 in Vrhovnega sodišča SR Slovenije z dne
2.2.1984, opr.št. II Ips 317/83 zakonska domneva njegovega očetovstva
izpodbita. S tem je odpadla tudi pravna podlaga, po kateri tožnik je
ali bi moral kot oče (1. odstavek 103. člena ZZZDR) preživljati tega
otroka. Pa vendar za navedeno obdobje njegov zahtevek ni utemeljen iz
naslednjih razlogov:
Ugotovljene dejanske okoliščine, na katere sta sodišči prve in druge
stopnje oprli svojo materialnopravno presojo za čas od 25.9.1976 do
22.8.1980, so bile naslednje: mld. toženec se je rodil v času
trajanja zakonske zveze med tožnikom in toženko. Z njima je živel kot
skupni otrok in član družinske skupnosti, vse dokler ta ni prenehala,
in kot člana družine sta ga tožnik in toženka, sorazmerno svojim
gmotnim možnostim, tudi preživljala. S tem, ko je bilo ugotovljeno,
da sta zakonca preživljala mld. toženca v družinski skupnosti
sorazmerno svojim možnostim, je bilo tako tudi ugotovljeno, da sta za
preživljanje družine od svojih dohodkov izdvajala sredstva, ki sta
jih v soglasju namenila za ta namen. Zaradi kritja tekočih potreb
družinske skupnosti, in član te družine je bil tudi mld. toženec, sta
torej zakonca skupaj in sporazumno gospodarila s svojim zaslužkom, to
je z delom svojega skupnega premoženja (2. odstavek 51. člena in 1.
odstavek 52. člena ZZZDR). Na ta način je tako to, kar tožnik zahteva
s tem delom svojega tožbenega zahtevka, v bistvu obračun razpolaganja
s tistim delom njegovega zaslužka, ki je bil v sredstvih za
preživljanje družine namenjen in tudi porabljen za preživljanje mld.
toženca. Tak poračun sporazumnega razpolaganja s skupnim premoženjem
pa med zakoncema, ki na njem tudi nimata določenih deležev, ni možen
(1. odstavek 52. člena ZZZDR), enako kot ne bi bil možen niti tedaj,
ko bi npr. toženka v soglasju s tožnikom v celoti sama s svojim
zaslužkom preživljala mld. toženca. Zato ta tožnikov zahtevek proti
toženki ni utemeljen ne na obogatitveni podlagi, kot sta to zmotno
šteli sodišči in tudi ne na kakšni drugi povračilni podlagi.
Ob pravilni uporabi materialnega prava je bilo tako treba utemeljeni
reviziji tožencev v gornjem navedenem obsegu ugoditi in izpodbijano
sodbo spremeniti tako, kot je razvidno iz 1. odstavka izreka (1.
odstavek 395. člena ZPP).
Pač pa je sodišče druge stopnje pravilno odločilo o tistem delu
tožbenega zahtevka, o katerem je z izpodbijano sodbo toženki naložilo
vrnitev tistega zneska, ki ga je prejela kot tožnikov preživninski
prispevek za mld. toženca na podlagi pravnomočne sodbe. Podlaga, ob
kateri je bilo tožniku ob razvezi zakonske zveze naloženo
preživljanje tega otroka, je bila predpostavka, da je on oče. Ta
podlaga njegove preživninske dolžnosti pa je odpadla, čim je bilo
očetovstvo s pravnomočno sodbo izpodbito. To, kar je po razvezi
zakonske zveze in prenehanju zakonske skupnosti s toženko tožnik kot
oče prispeval za preživljanje mld. toženca, torej pomeni plačilo
nečesa, česar ni bil dolžan plačati. Zato ima znesek, ki ga je plačal
kot preživnino, pravico zahtevati nazaj. Glede na okoliščino, da
očetovstvo mld. toženca ni ugotovljeno (in o tem med pravdnima
strankama ni bilo spora), in tako preživninska obveznost do tega
otroka zaenkrat v celoti zadeva le toženko (1. odstavek 103. člena v
zvezi s 115. členom ZZZDR), je tožnik upravičen zahtevati povračilo
od nje kot to določa 133. člen ZZZDR. V tem obsegu revizija toženke
po povedanem ni utemeljena in jo je bilo zato treba zavrniti (393.
člen ZPP).