TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbama se ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se zoper obdolženi M.T. in E.D. (z osebnimi podatki, kot so navedeni zanju v izpodbijanem sklepu) uvede preiskava, ker je podan utemeljen sum, da sta pri opravljanju zdravniške dejavnosti v Zdravstvenem domu iz malomarnosti ravnali v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke ter tako na škodo M.Đ. Povzročili

M.T., kot njegova osebna zdravnica, da se mu je občutno poslabšalo zdravje, zaradi njenega ravnanja pa je umrl, s tem, da

- kljub temu, da je bila pacientu že 21.5.2001 ob hospitalizaciji postavljena diagnoza srčnega popuščanja, da je kardiolog dr. B. 4.10.2001 predlagal zdravljenje z ACE inhibitorjem, da je internistka dr. D.Bi. 2.10.2007 ponovno ugotovila znake srčnega popuščanja, dne 3.3.2008 pa znake hipertenzivne srčne bolezni in tudi ona predlagala jemanje ACE inhibitorja, se v nasprotju s pravili zdravniške stroke in priporočili specialistov, za terapijo z ACE inhibitorjem, kot zdravilom za zdravljenje bolnikov s srčnim popuščanjem, ni odločila vse do 3. novembra 2010, zaradi česar se je v vmesnem času M.Đ. zdravje občutno poslabšalo,

- dne 23.11.2010 okrog 11. ure, kljub izvidu kardiologa dr. B. z 22.11.2010, da je podana indikacija za nujno operacijo in nasvetom za napotitev na kardiološki oddelek in od tam pripravo za nujno operacijo, ter vedenju, da je že predhodnega dne moral iti v ordinacijo kardiologa ob spremstvu in fizični podpori dveh prijateljev, ker sam ni mogel hoditi, pacienta ni urgentno napotila v bolnišnico, čeprav bi se, upoštevajoč navedeno, mogla in morala zavedati, da neurgentno postopanje lahko pripelje do usodnih posledic ter mu tako bistveno zmanjšala možnosti preživetja, saj je okrog 13.05 doživel srčni zastoj in kmalu zatem umrl;

E.D., kot nadomestna urgentna zdravnica v ZD, da je zaradi njenega ravnanja umrl, s tem da je dne 23.11.2010:

- kljub temu, da je bila najkasneje ob 13.10 obveščena o nujni intervenciji, na mesto dogodka, ki je od ZD oddaljen maksimalno 2 minuti vožnje, z vodjo reševalcev M.B. prispela šele ob 13.26, kar je, upoštevajoč odzivni čas dveh minut, kar 12 minut prepozno,

- ob 13.26 na EKG posnetku na monitorju zaznala zgolj asistolijo, ne pa tudi idiovetrikularnega ritma, čeprav bi, kot izkustvena urgentna zdravnica to morala in mogla zaznati, ter posledično temeljnih postopkov oživljanja (umetno dihanje z dihalnim balonom in ročna masaža srca) ni razširila z dodatnimi postopki oživljanja (kisik, infuzija, aspiracija, intubiranje, nastavitev venske poti)

ter je tako, z neurgentnim prihodom na kraj in z nepravilnim oživljanjem M.Đ., ki je imel srčni zastoj, odvzela vsakršno možnost preživetja, zaradi česar je imenovani umrl,

s čimer naj bi storili kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 179. člena KZ-1.

Na obstoj utemeljenega suma pri uvedbi preiskave sodišče sklepa iz doslej znanih okoliščin, dokazov in podatkov, ki jih je predložil državni tožilec, ne more in ne sme pa posameznih dokazov v tej fazi kazenskega postopka ocenjevati in poglobljeno analizirati.