TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba zoper zavrnilni del sklepa se zavrne in sklep v tem delu potrdi.

V skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ, mora dolžnik upniku povrniti le tiste stroške, ki so potrebni za izvršbo. Nedvomno so stroški v zvezi s predlogom za izvršbo potrebni stroški za izvršbo po temelju, vendar pa jih mora upnik, v kolikor hoče, da se mu jih prizna, v skladu s 163. členom ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ, tudi opredeljeno navesti. V konkretnem primeru, ko je v predlogu za izvršbo navedeno le "stroški sestave predloga za izvršbo (izgubljeni čas, pavšal)", se iz take opredelitve ne ve, kakšne stroške v zvezi s sestavo predloga za izvršbo je upnica sploh imela, saj upnice pri sestavi predloga za izvršbo ni zastopal odvetnik, ki mu zakon priznava pravico do nagrade, zato upnica do teh stroškov ni upravičena. Iz navedenih določb namreč izhaja, da se odvetniški stroški priznajo le, če je vlagatelj predloga odvetnik. Iz predloga za izvršbo in pritožbenih navedb same upnice pa nedvomno izhaja, da je predlog za izvršbo v predmetni zadevi upnica vložila sama, brez izkazanega sodelovanja pooblaščenca - odvetnika, zato nastanka odvetniških stroškov ni izkazala in do njihove povrnitve glede na prej navedeno ni upravičena.

Glede materialnih stroškov drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da upnica teh stroškov ni konkretizirala tako, da bi pojasnila, kaj in koliko točno zahteva po posameznih postavkah (fotokopije, telefonski klici, poštnina, kilometrina), saj navaja le nek pavšalni znesek 50,00 EUR, kar pa za priznanje stroškov na tej podlagi ne zadošča. Stroškov tako ni možno posamično ovrednotiti, tako glede kriterija potrebnosti, kot glede opredelitve do same višine stroškov.