TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Solastnik ne more zahtevati ustanovitve stvarne služnosti hoje in
vožnje na solastni stvari, ki je v naravi pot.

Sodišče prve stopnje je kot zemljiškoknjižno sodišče zavrnilo predlog
predlagateljev, da se pri parcelah št...., k.o...., last obeh
predlagateljev ter še štirih drugih, vknjiži služnostna pravica hoje
in vožnje po vsej dolžini in širini te parcele (služeče zeljišče) v
korist parcele št...., predlagateljev št.... in št...., last ... ter
parcele št...., last... gospodujoče zemljišče). Predlagatelji
predlagajo vknjižbo služnosti na parceli, katere solastniki so sami,
to pa ni mogoče, saj je služnnost stvarna pravica na tuji stvari (ne
pa na solastni).
Pritožbeno sodišče je pritožbo predlagateljev zavrnilo kot
neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.
Zoper sklepa sodišča prve in druge stopnje je vložil javni tožilec
SRS zahtevo za varstvo zakonitosti. Bil je mnenja, da sta obe sodišči
zmotno uporabili materialno pravo. Položaj solastnika je namreč
drugačen od položaja lastnika. Po 14. čl. zakona o temeljnih
lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), solastnik
upravlja stvar skupaj s solastniki sorazmerno svojemu deležu. Njegova
pravica posesti in uporabe je omejena s pravicami drugih solastnikov.
Tako solastnik brez soglasja drugih solastnikov nepremičnine ne more
uporabljati za pot. Dogovor med solastniki ima lahko le obligacijski
značaj in učinke med pogodbeniki, brez vknjižbe stvarne služnosti
nima stvarnopravnega značaja in učinkov zoper singularne pravne
naslednike. Tudi ni podana identiteta lastnika gospodujoče in služeče
stvari. Šest solastnikov ene nepremičnine ni identično z dvema
solastnikoma druge nepremičnine. Zakon ne določa, da stvarna služnost
preneha, če postane lastnik gospodujoče stvari solastnik služeče
stvari. Javni tožilec SRS je zato predlagal, da se zahtevi za varstvo
zakonitosti ugodi in oba sklepa sodišč spremenita tako, da se
vknjižba služnostne pavice hoje in vožnje dovoli.
Vrhovno sodišče SRS je odločilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni
utemeljena. Za tako odločitev je navedlo naslednje razloge:
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno
zavrnilo predlog za zemljiškoknjižne opisane stvarne služnosti na
zemljišču, ki je v solastnini predlagateljev, ne glede na obseg
upravičenj, ki jih ima solastnik na solastni stvari, je namreč
dejstvo, da je stvarna služnost po svoji temeljni vsebini, smotru in
namenu stvarna pravica na tuji stvari. Ne gre za tujo stvar, če je
potencialni služnostni upravičenec solastnik služečega zemljišča.
Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi
solastniki uporabljati sorazmerno svojemu delu, ne da bi s tem kršil
pravice drugih solastnikov (1. odst. 14. čl. ZTLR). Ker je med
temeljnimi upavičenji solastnika ta, da ima solastno stvar v
soposesti (čeprav glede na solastnino ne pavice do izključne
posesti), ga ta pravica do posesti opravičuje tudi do posestnega
varstva in to tako proti tretjim osebamm kot tudi proti drugemu
solastniku.
Solastnik ima res pavico uporabljati solastno stvar (skupaj z drugimi
solastniki) sorazmerno svojemu delu - toliko, da ne krši pravic
drugih solastnikov. To pa ne pomeni, da bo vsak od predlagateljev
lahko uporabljal v skladu s svojim solastninskim deležem samo 1/6
sporne poti (glede na površino te poti, glede na pogostost uporabe
itd.), pač pa tolikokrat, kolikor mu je to potrebno, saj že glede na
naravo solastne stvari - pot - z izvajanjem svojega solastninskega
upravičenja (čeprav le do 1/6) ne bo posegel v solastninska
upravičenja drugih solastnikov. Solastnik uporablja solastno stvar
samo v sorazmerju svojega solastninskega deleža tudi v naravi namreč
le takrat, kadar to zahteva narava stvari, sicer pa ne. Zato so
upravičenja, ki jih ima več solastnikov poti, enaka glede uporabe te
poti kot upavičenja, ki bi jih imel izključni lastnik te poti, ker to
izhaja iz narave solastne stvari. Ker gre za pot, ne more noben
solastnik te poti omejiti na velikost solastninskega deleža drugega
ali drugih solastnikov.
Ob takem stanju se izkaže, da solastnik poti z zahtevo, da mu sodišče
prizna še zemljiškoknjižni vpis stvarne služnosti hoje in vožnje po
tej isti poti, zahteva priznanje stvarne služnosti na solastni
stvari, ne pa na tuji, kar je sicer značilno za stvarno služnost, da
gre torej za identiteto lastnika oziroma solastnika služečega in
gospodujočega zemljišča (ne glede na to, da gre za različno število
solastnikov služeče oziroma gospodujoče stvari), saj solastninska
upavičenja na poti dovoljujejo uporabo te poti glede na potrebe
solastnika in ta upravičenja niso tako ali drugače omejena z
velikostjo solastninskega deleža.